Švicarski hard rockerji Krokus, ki so svojo pot začeli leta 1975, svoj “pravi” zvok pa našli desetletje kasneje, so leta 1982 izdali svoj šesti studijski album. Plošča je izšla pod okriljem založbe Artista Records. Mesto producenta je poleg banda prevzel tudi Tony Platt, ki je pred tem nekaj časa sodeloval tudi z AC/DC. Zadnje dejstvo je vplivalo tudi na albumov zvok, saj se plošče drži nehvaležen sloves, da gre za album, ki ga Angus Young in tovariši niso nikoli izdali.
Album začenjata “Long Stick Goes Boom” in “Bad Boys, Rag Dolls”, ki potrdita pravilnost napisanega. Sploh ob dejstvu, da je imel pevec Storace nekoč eden od kandidatov, ki bi lahko nadomestili pokojnega Scotta. Kdo ve, kakšna bi lahko bila zgodovina? Kakor koli že, ne glede vse sta dobra komada še zmeraj dobra komada; Krokus niso edini v panogi. Udarnemu uvodu sledi še en projektil, tokrat v obliki “Playin’ the Outlaw”. Prvo stran plošče zaključuje “To the Top”, ki ne prekinja začetega toka.
Drugo stran albuma začenja “Down the Drain”, ki sicer nadaljuje začeto, vendar slabše. Potencial je, a slabše kot v prvem polčasu. Stvari se začno obračati na bolje s prihodom priredbe “American Woman”, ki so jo v originalu izvajali The Guess Who. Neposredno v obraz! “I’m on the Run” je skladba, ki pač je na albumu. Izdelek, ki ne kazi albumovega teka niti ga ne kvari. Uganete, kdo je prispeval spremljevalne vokale? Bruce Dickinson, ki je v tistih časih ravno prestopil v Iron Maiden, kjer je zamenjal Paula Di’Anna. V podobni smeri se odvije tudi nadaljevanje, ki ga tvorita skladbi “Save Me” in “Rock ‘n’ Roll”. Kajti plošča se ujame v ponavljanje, iz katerega se ji ne uspe rešiti.
Plošča One Vice at a Time tudi po skorajšnjih 40 letih še zmeraj ostaja sveža. Seveda, nekaj skladb se ni postaralo najboljše, saj zvenijo kot nekakšna poceni kopija. Navkljub vsemu pa plošča vsebuje tudi skladbe, ki še zmeraj izstopajo iz povprečja. Zanimiva postaja na poti banda, ki bi lahko bil bistveno večji.
Ocena: 3,5/5
