Po debitantskem albumu ‘Hude bejbe na dopustu‘ so se Kokosy pogovarjali, kako začeti s snemanjem 2. albuma.
Fantje, tole je za en k***c
Prvotna ideja štirih prijateljev Borisa Kokalja, Martina Drobniča, Anžeta Lajeveca in Izidorja Valiča, ki so se spoznali na gimnaziji Želimlje, je bila da bi ga ‘gverilsko’ posneli kar sami. V izjavi za javnost so povedali, da je hvala bogu konec leta 2020 v njihovo vadilnico prišel Gregor Bajc, poslušal ‘Gledam te‘ demo in rekel: ‘Fantje, tole je za en k***c’.
Tako se je po pričevanju YZ-jevcev začelo njihovo skupno sodelovanje …
Kokosy so povedali: ‘Gregor je nas učil, kako igrat kot bend, kot skupnost, mi pa smo njega učili, da se glasbe ne sme jemati preveč resno. Pol leta smo na placu z Gregorjem gulili Lano ne in Bom res umrl sam, šli v studio zadevi posnet in polni frustracij ugotovili, da to še vedno ni to. Ko se nam je v Beartracks studiu pridružil še Primož Velikonja, mož, ki rešuje življenja in bende, je zadeva začela zares dihati. Takrat se nam je odprlo. Vse solze, smeh, hrepenenje, jeza, evforija in strast so začeli v studiu zveneti tako, kot je bilo treba.’
Ter dodali še: ‘Začeli smo se igrati, začeli smo eksperimentirati. Omejitev si nismo več postavljali. V studio smo nehali prihajati s spoliranimi, splaniranimi, predvidljivimi komadi. Začeli smo prihajati s še napol spečenimi, komaj postavljenimi demoti. In potem pustili energiji medsebojne ljubezni v studiju, da le-ta vsak komad popelje tja, kamor mu je usojeno.’
Zgodba je v resnici daljša in je je dosti več, a nima smisla zgubljati besed. Te bomo razumeli samo mi. Vsak, ki bo Čustveni vrtiljak poslušal in pustil, da ga nagovori, pa ga lahko začuti. In konec koncev je to vsa poanta. Zato sploh delamo, kar delamo. – KOKOSY
Za praznike so šli v detajle …
‘Planeti se vrtijo‘ so še iz prejšnje bolj nereflektirane ere. Pri ‘Lani ne‘ smo preverjali, do kod smo tehnično sposobni pripeljati našo glasbo. Za ‘Lukatovo mami‘ smo pustili naši zafrkantski energiji, da popolnoma improvizirano diktira, kako bo zadeva zvenela. Pri ‘Gledam te‘ smo šli v minimalizem, da je sporočilo vokala zares kristalno čisto kot potoki, ki jih rodijo brezmadežni snegovi.
Za ‘Marijo‘ smo šli all in, zbobnali skupaj pevski zbor in poskušali pustiti pečat s prvim agnostično-ritmičnim komadom na slovenskih tleh. Pri ‘Nekje je gorelo‘ smo skupaj s trobilci raziskovali našo funky plat. Mislim nate smo prepustili čustvenemu izbruhu, ki ga pripelje brejkap, da zapelje komad tja, kjer najbolj boli.
Pri ‘Nočem bit srečen (hočem bit s tabo)‘ smo kot že res prekaljeni mački iz precej ‘mid’ komada tekom ene nedelje v studiju slučajno napravili največji benger. Pri ‘Silvotu‘ smo ekstremno napili Borisa in pustili, da nas je prevzela surova energija Maribora.
Pri ‘Predobra zame‘ smo s pomočjo Pinkfloyd-esqe kitar ustvarili najbolj ambientalno in vetrovno pesem albuma. Pri ‘Marmelada No.4‘ smo mikrofone pustili v predalu. Pri ‘Bom res umru‘ sam smo Kokosy komad najprej spremenili v Mrfy komad, potem v Siddharta komad in na koncu v ‘evolved Kokosy’ komad. Za Outro pa smo šli na čaj k Borutu. Spet.
Kokosy sporočajo, da je četrtkov koncert v Kino Šiška ob predstavitvi novega albuma razprodan, kar zagotovo ni mačji kašelj. Spremljajte njihove objave in jih ujemite na katerih od sadnih koncertov. #smonaveziki ?