Obiskovanje koncertov skupine Jelusick je postalo že nekakšna stalnica. Po portoroškem Rock’ n’ roll’ Cirkusu, Tvornici kulture in splitskem Poratu, je bil čas, da Jelusick spet zatresejo naša tla. Tokrat na prvem samostojnem koncertu v Ljubljani, kje drugje kot v vsem nam ljubem Orto baru.
O koncertu
Koncert so otvorili klasično, z ‘Reign of Voltures’, na drugo mesto pa so umestili ‘Power to the People’, prvi singel s prihajajoče plošče. Po ‘Fade Away’ sta sledili še najnovejši ‘How Many Times’ in ‘Hangman’. Potem so prišli na vrsto ostali člani benda, da so odpeli refren ‘The Healer-ja’, medtem ko si je Dino privoščil tekilo, ponujeno iz občinstva. Kitarist Ivan Keller se je elegantno izognil prepevanju refrena, je pa postregel z odličnim kitarskim solom. Sledila je presunljiva izvedba skladbe ‘Died’. Po baladni ‘Follow the Blindman‘, so po dolgem času, verjetno prvič po lanskoletni Tvornici, odigrali ‘Back on My Feet’.
Slišali smo tudi skladbo, ki jo je zasedba prvič odigrala prav lani v Zagrebu, ‘Groove Central’. Na listi so se znašli tudi preostali singli s plošče Follow the Blindman, nepozabni ‘Chaos Master’, balada ‘The Great Divide’, energična ‘Acid Rain’ in na koncu ‘Fly High Again‘. Vmes so nam odigrali še udarno ‘Animal Inside’, Dino pa nam je izza klaviatur postregel z ‘Bitter End’ in neizdano izpovedjo ‘Torn’, pri čemer je imel nekaj težav s stojalom za mikrofon, kar pa ni ustavilo čustvene izvedbe. Po vrnitvi na oder smo lahko prisluhnili še nekoliko prirejeni ‘What I Want‘. Dino namreč pogosto zamenja verze omenjene pesmi z nekaterimi znanimi skladbami skupin Metallica in Iron Maiden, kar simpatično popestri obstoječo pesem. Čisto za konec so nam odigrali še priredbo ‘The Look’ skupine Roxette.
Foto: Vito Stričevič
Z novimi skladbami prihaja tudi nov, nekoliko bolj eksperimentalen zvok. Še posebej, ko gledamo čase Animal Drive, kjer so igrali nekoliko bolj klasičen hard rock, znan iz 80-ih let, sedaj postajajo moderni, nekoliko progresivni, a še vedno melodični in predvsem raznoliki. Vedno bolj prihajajo v ospredje tudi ostali člani skupine, ki si prav tako zaslužijo vse pohvale: Mario Lepoglavec na bobnih, Ivan Keller na kitari in Luka Brodarić na basu. Prav slednji živi v Ljubljani, zato nas je med koncertom večkrat presenetil tudi z nekaj besedami v slovenščini.
Navdušijo vsakega obiskovalca
Jelusick z Dinom Jelusićem na čelu so med »pravovernimi« pripadniki klasičnega metala po vsem svetu že dobro poznani. Kdor jih je slišal, bodisi v živo, bodisi studijsko, težko izreče kaj drugega kot besede pohvale. Ob tem pa večina tudi grenko ugotavlja, da trenutna glasbena industrija, radijske postaje in pop kultura na splošno, ne dajo dovolj prostora tovrstni glasbi. Ne glede na kakovostni nivo, na katerem bendi delujejo, človek opazi, da se jih potiska na neko obrobje, »za tiste čudake, ki imajo radi razbijanje, črno barvo in dolge lase«. Vsakdo ima lahko svoje mnenje okus, o katerem se baje ne razpravlja, a vendar je žalostno. Zasedba, ki po virtuoznosti in izvirnosti morda celo prekaša nekatera velika imena iz 80. let prejšnjega stoletja, na oder pa prinaša mladost, čisto energijo in surova čustva, uspe nastopiti le parkrat letno in še to v manjšem klubu. Člani benda sicer povejo, da se trenutno posvečajo dokončanju drugega studijskega albuma, a tolažeče besede ne potešijo potrebe po izražanju in odzivu občinstva. Za to je potreben oder in Jelusick so v petek prišli v Ljubljano, ne lačni, temveč sestradani odra in občinstva. Od prve do zadnje sekunde koncerta jim je prizorišče dajalo energijo, oni pa nam.
En dotik surove energije, ki jo prinaša »hard« in heavy« glasba je dovolj, da v življenju začneš hrepeneti po zvočni ekstazi, ki poživlja in hkrati pomirja ter opominja, da so najlepši in najbolj izjemni trenutki minljivi ter neponovljivi, zato pa še toliko bolj neprecenljivi. Prav takšne občutke je v nas vzbudil petkov koncert.
Besedilo: Nejc Zupančič & Patricija Ostrožnik Zupančič
Foto: Vito Stričevič