Le malo bobnarjev se lahko pohvali s kariero, ki bi zajemala skoraj celotno zgodovino rocka, kakršnega poznamo danes. Carmine Appice je bil zraven že v šestdesetih letih z Vanilla Fudge, s Cactus je na začetku sedemdesetih pomagal postavljati temelje težkega ameriškega rocka, pozneje je igral z Rodom Stewartom, Ozzyjem Osbournom in Tedom Nugentom ter postal vzornik generacijam bobnarjev. Med tistimi, ki priznavajo njegove vplive, pa je tudi Alex Van Halen.
Toda Appice pri skoraj osemdesetih letih svoje kariere ne obravnava kot zaključene zgodbe. Še vedno snema, nastopa in išče nove projekte. Eden najnovejših je Temple Of Blues II: All-Stars (nakup), nadaljevanje uspešnega albuma Temple Of Blues: Influences And Friends, s katerim se je Cactus povzpel na tretje mesto Billboardove blues lestvice.
Od uspeha Temple of Blues do drugega poglavja
Nadaljevanje Temple of Blues ni bilo načrtovano že ob nastajanju prvega albuma. Pobuda je ponovno prišla iz založbe Cleopatra Records oziroma od njenega lastnika Briana Perere: “Prvi album se je zelo dobro odrezal, vendar niti ni bil moja ideja. Brian Perera, ki je lastnik založbe, me je vprašal, ali bi lahko naredil album z ljudmi, na katere je vplival Cactus. Rekel sem mu, da lahko vključim tudi nekaj svojih prijateljev, od tod tudi ime Influences And Friends.”
Appice je nato opazil, da se na Billboardovi blues lestvici pojavljajo tudi izvajalci, kot sta Slash in Foghat. V tem je prepoznal priložnost: “Predlagal sem, da bi album tržili kot blues album, da ga poimenujmo Temple of Blues. Založbi se je zdela ideja odlična.”
Odločitev se je izkazala za pravilno: “Album se je zelo dobro odrezal. Na Billboardovi blues lestvici je debitiral na tretjem mestu in tam ostal kar nekaj časa. Podobno je bilo na Amazonovi lestvici.”
Šele po tem uspehu se je rodila zamisel o nadaljevanju. Priprave so se začele konec leta 2025, snemanje in usklajevanje številnih gostov pa sta zahtevala približno šest mesecev. Appice za zdaj tretjega albuma še ne napoveduje: “Trenutno ne načrtujemo tretjega dela, ker se še vedno ukvarjamo s tem albumom.”
Nadaljujejo njegovo promocijsko zgodbo. Po videospotih z Dee Sniderjem in za “Back Door Man” pripravljajo tretji video. Pri tem uporabljajo tudi umetno inteligenco, vendar Appice jasno ločuje med njeno uporabo pri vizualnem ustvarjanju in sami glasbi: “Dokler je ne uporabljamo za glasbo, se mi zdi v redu. Če bi videospot, kot je ‘Back Door Man’, snemali v osemdesetih, bi stal celo premoženje.”
Umetno inteligenco zato vidi predvsem kot novo orodje za zabavo in pripovedovanje zgodb: “Smo bend, smo rock’n’roll, smo rock zvezde. Toda veste kaj? Vse skupaj je zabava.”
Nazaj h koreninam bluesa
Prvi Temple of Blues je bil zgrajen predvsem okoli skladb Cactus, drugi pa se precej bolj neposredno vrača k bluesovskim koreninam. Pomembno vlogo pri tem ima album Howlin’ Wolfa, ki ga je Appice prvič slišal leta 1971: “Jeff Beck mi je dal ta album. Njemu pa ga je dal Jimmy Page. Na njem lahko slišiš stvari, ki so vplivale na Led Zeppelin. Slišal sem tudi vplive, ki jih je z njega prevzel Jeff.”
Album je pomembno vplival tudi na Cactus. Z njega so vzeli skladbo “Evil”, ki je sčasoma postala ena njihovih najbolj prepoznavnih skladb: “Na prvem albumu smo igrali skladbe Cactus in nanj povabili ljudi, na katere vplivala naša glasba. Za drugega pa so nam ostale še tri skladbe Cactus in rekel sem: ‘Naredimo še skladbe s tistega albuma, ki ga imam tako rad.’ Bobnarski deli na njem so izjemni, skladbe so bluesovske in preprosto odlične.”
Končni rezultat je kombinacija skladb Howlin’ Wolfa oziroma Willieja Dixona, materiala Cactus, posebnega sodelovanja z Melanie, in Jimija Hendrixa.
Album, ki se je začel z bobni
Nenavadna je bila tudi metoda nastajanja skladb, saj temelj albuma niso bili kitarski riffi ali vokalne melodije, temveč Appiceevi bobni: “Celoten album se je začel samo z bobni. Vsi aranžmaji so se začeli tako, da sem igral bobne. Vključil sem klik in skladbe aranžiral podobno ritmom na plošči Howlin’ Wolfa, vendar sem določene stvari odigral tudi po svoje.
Kot primer izpostavlja “Moanin’ At Midnight”, ki se začne zelo preprosto, nato preide v težji del in nazadnje v shuffle. Ko je bila bobnarska struktura končana, je material poslal kitaristu Artieju Dillonu, ki je dodal kitaro in bas, Ed Terry pa začasni vokal. Tako je nastal demo, ki ga je lahko poslal potencialnim gostom.
Izbira glasbenikov ni bila naključna. Appice je razmišljal, kateri značaj posamezne skladbe najbolje ustreza določenemu izvajalcu: “‘Spoonful’ sem dal Tedu Nugentu in Bobu Daisleyju, ker sta old school. Zdelo se mi je, da bi bilo kul, če bi igrala prav to skladbo.”
Pri “Down in the Bottom” je združil Duga Pinnicka, Richarda Fortusa iz Guns N’ Roses in Phila Soussana: “Pomislil sem: zakaj ne bi poskusili združiti teh treh? Phil Soussan, tip iz Guns N’ Roses in Dug Pinnick. To je precej čudna kombinacija. Toda zvenela je odlično.”
Ko je bil Jimi Hendrix še Jimmy James
Med skladbami na albumu je tudi Hendrixova “Purple Haze”. Za Appicea povezava z Jimijem Hendrixom ni zgolj poklon glasbeni legendi, saj ga je Carmine poznal še pred svetovno slavo, ko je nastopal kot Jimmy James & The Blue Flames: “Poznal sem ga, preden je postal Jimi Hendrix. Bil je Jimmy James and the Blue Flames. Skupaj smo igrali po klubih.”
Posebej se spominja kluba v New Yorku, v katerem sta skupini približno štiri tedne nastopali praktično vsak večer. Igrali so pozno v noč, med odmori pa so se glasbeniki družili: “Spomnim se, da je Jimi nekoč gledal skozi okno in rekel: ‘Stari, nekega dne mi bo uspelo. Hočem uspeti.’ Jaz nikoli nisem razmišljal tako. Želel sem biti samo kot moj učitelj bobnov. Imel je lepo hišo, sobo za bobne in cadillaca. Meni bi bilo to čisto dovolj.”
Ko je Appice Hendrixa naslednjič srečal, je bilo vse drugače. Bilo je v Londonu in Jimmy James je medtem postal Jimi Hendrix: “Rekel sem mu: ‘Vau, zdaj si Jimi Hendrix.’ Vedel sem, da je on, ker je ves čas igral kitaro z zobmi.” Ko sta se srečala v restavraciji, ga je Hendrix vprašal, kaj počne v Londonu. Appice mu je povedal, da igra z Vanilla Fudge. Hendrixov odgovor je bil: “Človek, obožujem Fudge.”
Za Appicea je bil to svojevrsten zaključek kroga: “Obema je uspelo!”
Cactus na evropskih odrih?
Po izidu albuma želi Appice zgodbo nadaljevati tudi na koncertnih odrih. Nekaj nastopov Cactus je bilo prvotno načrtovanih že za julij, ko je promocija albuma dobivala zagon, vendar se niso uresničili: “Ne vem, kdo je zamočil. Nekdo je zamočil – manager ali agent. Ravno takrat je videospot res dobro deloval in želeli smo nadaljevati zajeti val.”
Namesto čakanja so se odločili posneti nov videospot, nekaj koncertov pa naj bi sledilo decembra. Evropa ostaja možnost, vendar Appice ne želi napovedovati ničesar, dokler ni konkretne ponudbe: “Bomo videli. Pravzaprav ne vem, dokler se ne zgodi. Če dobimo ponudbo, ki bo imela finančni smisel, bomo prišli.”
“Ameriški Led Zeppelin”
Cactus že desetletja spremlja oznaka »ameriški odgovor na Led Zeppelin«. Danes ima takšna primerjava precej večjo težo kot leta 1970, ko se je skupina prvič pojavila: “Leta 1970 Led Zeppelin sploh še niso bili tako veliki. Šele začenjali so postajati veliki, zato nam ta oznaka ni pomenila prav veliko.”
Primerjava je izvirala predvsem iz podobne zasedbene strukture in težkega bluesovskega rocka: “Bili smo Američani, imeli smo podobno postavitev – trio s pevcem – in podobno vrsto glasbe. Založbi se je zdelo dobro, da nas tako označi.”
Danes skupina te oznake sama ne uporablja, jo pa še vedno uporabljajo promotorji. Appice se spominja nedavnega velikega nastopa, kjer je na katerem so sodelovali Billy Sheehan, Tony Franklin, Dug Pinnick, Doug Aldrich, Bumblefoot in Pat Travers. Na odrskem ozadju je pisalo Cactus – The American Led Zeppelin: “Mi tega nismo naredili, temveč promotor.”
Strast ostaja, življenje pa se je spremenilo
Vanilla Fudge, Cactus, Rod Stewart, Ozzy Osbourne, Ted Nugent, King Kobra, Blue Murder – seznam Appiceevih glasbenih projektov je dolg. Pri skoraj osemdesetih zatrjuje, da želja po ustvarjanju ostaja, spremenil pa se je način življenja: “Še vedno imam isto strast, vendar sem veliko starejši. V življenju imam tudi druge stvari. Skrbim, da ostajam zdrav, telovadim. Včasih sem samo igral, danes nastopam manj.”
Dolgotrajnih turnej se praviloma ne loteva več. Nastope razporeja v krajša obdobja, pri projektu z glasbo Roda Stewarta pa nastopa predvsem v gledališčih: “Ne hodim več na turneje, kot smo včasih. Že zato, ker je danes to predrago, razen če zaslužiš igraš po arenah.”
Njegova kariera je posebna tudi zato, ker ni ostal član ene same velikanske skupine: “Če bi bil denimo od začetka do konca v Led Zeppelin, bi se vedno pojavljal na seznamih najboljših bobnarjev. Na njih so vedno ljudje, ki so bili vse življenje v enem velikem bendu – John Bonham, Neil Peart, Keith Moon. Nikoli nisem bil le v enem velikem bendu. Bil sem enem, ko je ta razpadel, sem šel sem v naslednjega in tako naprej.”
Tudi odhod od Ozzyja ni bil njegova odločitev: “Z veseljem bi ostal pri Ozzyju, vendar me je njegova žena odpustila, ker je bilo moje ime, kot mi je rekla, preveliko. Potem sem ustanovil King Kobra, sledil je Blue Murder … Nekam so prišli, vendar ne povsem do vrha.”
Appice še vedno išče nove načine pripovedovanja svoje zgodbe. Razmišlja o zvočni različici svoje biografije, pri kateri ne bi zgolj “bral knjige”: “Rad bi pripovedoval zgodbe. Vsaka zgodba ima svoj ritem. Namesto da jih ljudje berejo, bi lahko poslušali mene, kako jih pripovedujem. Nekaj zgodb bi odstranil, druge dodal. Imam jih toliko, da je smešno.”
Van Halen in vpliv, ki je ostal
Med bobnarji, na katere je Appice močno vplival, je tudi Alex Van Halen. Ob napovedih, da naj bi Alex pripravljal projekt iz arhivskega materiala Van Halen, se zato postavlja vprašanje, ali bi lahko pri njem sodeloval tudi Appice. Odgovor je za zdaj jasen. “Slišal sem za to, vendar me niso povabili.”
Appice niti ne vidi posebnega razloga, da bi kot bobnar sodeloval pri morebitnem: “Alex bo igral bobne. Ko sam izvajam skladbe Cactus, tudi ne vabim drugih bobnarjev.”
Sam je gostujoče bobnarje uporabljal predvsem kot dodatne zvočne elemente, ko je želel ustvariti nenavadne teksture. Posebno mesto ima njegov brat Vinny: “Edini bobnar, ki bi ga zares pripeljal, je moj brat, ker igrava podobno.” Brata trenutno pripravljata tudi skladbo, pri kateri bo vsak posebej posnel bobnarski del, ki ju bodo nato združili: “Jaz sem svoj del že posnel in zdaj čakam, da svojega naredi še on.”
Kako je nastala “Da Ya Think I’m Sexy?”
Če obstaja skladba, zaradi katere je Appiceovo ime poznano tudi daleč zunaj sveta hard rocka, je to “Da Ya Think I’m Sexy?” Roda Stewarta. Zamisel se je začela z zelo preprostim navodilom: “Rod je bil zelo muzikalen človek. Rekel je: ‘Hočem skladbo, kot je “Miss You” Rolling Stonesov.'”
Appice je odšel domov, sedel za klaviature in vključil ritem mašino: “Začel sem igrati nekaj akordov in razmišljal: ‘Tole bi lahko bilo dobro.’ Ko sem imel osnovno idejo, sem odšel k Duanu Hitchingsu, ki je imel pravi studio. Hitchings je dodal klaviature in prispeval prehod, nato sta osnutek predstavila Stewartu. Rod ga je oboževal!”
Prvotna različica je bila precej bolj rockovska od tiste, ki jo danes pozna svet: “Imeli smo tri kitare, bas, bobne, konge in klaviature. Zvenelo je res dobro!”
Hoteli so več rocka, toda producent je imel prav
Ker je bila plesna glasba takrat na vrhuncu, je producent Tom Dowd skladbi dodal orkester in druge elemente: “Več kot ji je dodajal, manj je bila podobna naši osnovi. Končni rezultat je bil to, kar poznamo. Sami sploh nismo vedeli, ali nam je všeč.”
Rezultat je presegel vsa pričakovanja: “Navkljub našim pomislekom je imel Tom očitno prav. Pesem je postala najbolje prodajan singel, kar jih je Warner Bros. Records kdaj imel. Bila je številka ena v vseh teh državah. Največja plošča Warner Bros., največja Rodova plošča in največja plošča, pri kateri sem sodeloval.
Uspeh je Stewartu pokazal, da sta Appice in Hitchings učinkovita avtorska naveza, zato jima je naročil novo skladbo. Tokrat je želel nekaj bolj punkovskega. Nastala je “Young Turks,” kjer je Appice posegel po tehnologiji, ki je bila takrat še zelo nova: “To je bila prva skladba, ki je uporabila ritem mašino, ki je dejansko zvenela kot pravi bobni. Programiral sem jo, nato pa v živo dodal hi-hat in činele, ker so na mašini zveneli grozno. Nekatere prehode sem odigral kar s prsti. V bistvu sem igral ritem mašino.”
Ko stare skladbe dobijo nova življenja
Appice se je skozi desetletja navadil slišati svoje delo na radiu. Že pred “Da Ya Think I’m Sexy?” je z Rodom Stewartom sodeloval pri uspešnicah “Hot Legs” in “You’re in My Heart”, pred tem pa je na radijskih postajah poslušal tudi Vanilla Fudge, Cactus in ostale projekte: “Tudi pred sodelovanjem z Rodom sem se že slišal na radiu. Pri “Da Ya Think I’m Sexy?” je bilo drugače predvsem to, da je skladba osvojila prva mesta v številnih državah. Takrat sem vedel, da bom zaslužil veliko denarja.”
Še bolj ga preseneča, kako glasba, ki jo je posnel pred desetletji, vedno znova najde novo občinstvo. Ko sem mu omenil, da se je “Young Turks” pojavila tudi v legendarni videoigri Grand Theft Auto: San Andreas, je bil presenečen. Podobno se dogaja z “You Keep Me Hangin’ On” Vanilla Fudge, ki se pojavlja v filmih in televizijskih serijah: “Bila je na koncu Tarantinovega Once Upon a Time in Hollywood. Pojavila se je še v drugih filmih in v televizijski seriji Sylvestra Stallona. Tudi dve skladbi Cactus sta se znašli v filmih, med njima ‘Evil’.”
Po skoraj šestih desetletjih kariere Appice to dojema predvsem kot privilegij: “Imel sem neverjetno srečo. Moje skladbe so nastale pred tridesetimi ali štiridesetimi leti in so še vedno tukaj.”
Rod Stewart kot prelomnica
Obdobje z Rodom Stewartom je Appiceovo kariero spremenilo bolj, kot je takrat lahko pričakoval. Zanimivo je, da bi se vse skupaj lahko odvilo popolnoma drugače. Pred tem je namreč sodeloval pri snemanju materiala za Jeff Beckov Blow by Blow (1975): “K njim sem šel snemat na lastne stroške. Bil sem v studiu z Georgeem Martinom.”
Težava je nastala pri načinu, kako naj bi bilo njegovo ime predstavljeno. Appice je ravno prišel iz Beck, Bogert & Appice, kjer je imel enakovreden položaj z Jeffom Beckom, njegov manager pa ni želel, da bi se takoj zatem pojavil zgolj kot spremljevalni glasbenik.
Ko je Blow by Blow postal velika uspešnica, je svojo odločitev obžaloval: “Bil sem jezen. Na računalniku imam različice petih ali šestih skladb, na katerih igram jaz. Za album bi dobil platinasto ploščo in vse ostalo.” Šele desetletja pozneje je na vse skupaj pogledal drugače: “V zadnjih nekaj letih sem ugotovil, da če bi nadaljeval z Jeffom, ne bi nikoli igral z Rodom, ki je mojo kariero izstrelil na čisto drug nivo … Z njim sem nastopal pred 50.000 ali 60.000 ljudmi, sodeloval pri pisanju skladb, medijskih dogodkih in vsak večer dobil svoj bobnarski solo. Vsi so vedeli, kdo sem.”
Prav Stewartovo obdobje je iz Appicea naredilo nekaj več kot zgolj spoštovanega glasbenika. Po njem so sledila sodelovanja z Ozzyjem Osbournom, Tedom Nugentom in številnimi drugimi, sam pa se je vse bolj uveljavljal tudi kot avtor in bobnarski pedagog.
Še vedno je tukaj
Po pogovoru, ki je segel od bluesovskih korenin Cactus in druženja z Jimijem Hendrixom do Van Halen, Roda Stewarta in uporabe umetne inteligence, se je Appice ob koncu vrnil k eni sami stvari, hvaležnosti: “Rad bi se zahvalil vsem, ki so me podpirali vsa ta leta. Šel sem skozi šestdeseta, sedemdeseta, osemdeseta, devetdeseta, dvatisoča in še vedno sem tukaj. Hvaležen sem, da sem še vedno tukaj, da sem živ, saj številnih nekdanjih soborcev ni več med nami!”
Upokojitev očitno še ni del načrta. Ostajajo Cactus, novi videospoti, koncerti, snemanja, sodelovanje z bratom Vinnyjem in zamisel o novem načinu pripovedovanja zgodb iz skoraj šestih desetletij rockovske zgodovine: “Imam še ogromno idej. Nadaljeval bom!”