‘Boarding House Reach’ je tretja studijska plošča Jacka Whita, ki je širši publiki najbolj poznan kot ‘idejna’ polovica nekdanjega garažnega rock dueta The White Stripes.
O albumu ‘Boarding House Reach’
Že pred uradnim izidom ploščka je White poudaril, da bo ta izrazito eksperimentalen in grajen na glasbenikovemu prepuščanju divjemu vetru kreativnosti. Takšen pristop zna biti dvorezen meč; po eni eni strani je zaradi vse večjega števila glasbenikov, ki sledijo točno določeni formuli bolj ‘svobodnjaški’ pristop zelo zaželjen, vendar pa po drugi strani lahko povzroči, da umetnik krene predaleč in ustvari neposlušljivo zmedo. In na kateri strani se znajde White s svojim ploščkom?
Lepo po vrsti; po zvočni plati se avtor posveča prepletanju surovega garažnega rocka z elektronsko zvenečimi kitarami, nakar se znotraj posamezne pesmi posveča eksperimentiranju, tako da ni nikoli povsem jasno, v katero smer bo plošča krenila. To znova odlikujejo značilno hudomušna besedila, ki so bodisi namerno patetična ‘(Connected by Love)’ ali pa naravnost odbita ‘(Why walk the dog?)’ je šarmantno bizarna pesem o – uganili ste – sprehajanju psov), z njimi pa je White znova dokazal, da je trenutno eden najboljših tekstopiscev na sceni. Kjer se bo večina poslušalcev ločila, je pri njihovem toleriranju Whitovega eksperimentiranja; nekaterim bo svoboden pristop do ustvarjanja zelo povšeči, spet drugim pa bo šel močno na živce.
Nočem zveneti kot strahopetni diplomat, vendar sam osebno pri pričujoči plošči ostajam nekje vmes; všeč mi je, da White ne kloni trendom in ustvarja tisto, kar mi je všeč, po drugi strani pa priznam, da avtor na trenutke res pretirava s svojo strastjo do izvajanja glasbenega kaosa in pozabi na fokus ter poslušljivost posamezne pesmi. ‘Boarding House Reach’ je album, ki ga bodo mnogi oboževali iz istih razlogov, kot da bodo drugi sovražili.
