In Memoriam: Jon Nödtvedit (Dissection)

Jon Nödtveidt (28. junij 1975, - 13. avgust 2006). (FOTO: YouTube)
Jon Nödtveidt (28. junij 1975, - 13. avgust 2006). (FOTO: YouTube)

Mislim, da ne obstaja glasbena zvrst, ki ne bila imela v svojih vrstah toliko čudaških osebkov, kot je ravno black metal. Spomnimo se recimo Niklasa Kvarfortha, vodje švedskih mistikov Shining, ki je na vrhuncu svoje kariere za leto dni izginil neznano kam in se nato vrnil na odre v stari / novi preobleki, ki je mnoge oboževalce razjezila, druge pa navdušila. Še bolj znamenit primer je Varg Vikernes, bolj znan po vzdevku Burzum, ki na svojih plečih nosi številne grehe; od požiga cerkva, vandalizma in celo umora najboljšega prijatelja Euronymousa iz tedaj njemu konkurenčne zasedbe Mayhem. In nikar ne omenjajmo številnih škandalov skupine Behemoth, ki se celotno kariero neposredno roga cerkvenim oblastem.  Vendar daleč najbolj misteriozna in kontraverzna figura v teh vodah je bil Jon Nödtvedit, frontman legendarne melodične black metal zasedbe Dissection, ki je pri komaj 31. letih storil samomor v vse prej kot lahko razložljivih okoliščinah.

 

1. Anatomija siren in zajcev

Jon Nödtvedit (FOTO: YouTube)
Jon Nödtvedit (FOTO: YouTube)

O njegovem življenju ni veliko znanega. Rojen je bil 28. julija 1975 v Strömstadu. Že od mladih nog je bil fasciniran nad mračnim in mističnim, zato ni presenetljivo, da se je že pri rosnih 13. letih mudil v trash metal skupini Siren’s Yell. Ker pa je Jon veljal za človeka s širokim razumevanjem glasbe, je želel prebiti meja trasha in se začel na veliko spogledovati s skandinavskim black metalom, ki je bil tedaj še v prvi fazi svojega razvoja z kultnimi Bathory na čelu. Po enem posnetem demu se je skupina razšla, vedno aktivni Jon pa je že našel nov kolektiv z imenom Rabbit’s Carrot, v katerem pa prav tako ni zdržal dolgo, saj se preostali člani skupine niso strinjali z njegovimi predlogi, da bi z zvokom krenili na področje bolj ekstremnega black metala. Po odhodu iz skupine pa se je začela pisati zgodovina, saj je Jon leta 1989 ustanovil svoj zelo osebni projekt, ki ga danes poznamo pod imenom Dissection. Leto kasneje je skupina posnela demo kaseto, s katero je v underground krogih sprožila nemalo pozornosti in opravila ogromno koncertov, ki so njihov status obetajočih mladih glasebnikov samo še dodatno potrdili.

 

2. Melodije, zavite v črnino

Dissection so skupaj s In Flames, At the Gates in Dark Tranquility predstavljali novo kri na švedski metal sceni in skupina je sprva preigrava zelo agresivno mešanico black in death metala, kasneje pa je tlakovala pot novemu žanru, imenovanem melodični black metal. Leta 1993 je izdala svoj prvi studijski album Somberlain, ki je zaradi izrazitega in za tiste čase precej provokativnega zbliževanja tako “obskurne” glasbe kot je black metal z nalezljivimi melodijami. Še večjih uspeh je skupina dosegla s svojim naslednikom Storm of the Light’ Bane iz leta 1995, ki jo je naposled ustoločil za padle kralje švedske metal scene. Posebnost Dissection je bila v tem, da ni želela obtičati v undergroundu in postati še eden od vase zagledanih alternativcev, ki se pritožujejo, da jih nihče ne razume, ampak je imela namen prodreti med širšo publiko oz. tiste, ki jim metal sploh ni dišal. Ob tem velja opozoriti, da skupina ni nikoli sklepala kompromisov in se podrejala trendom,  temveč je publiko privadila na njen zvok in to ji je tudi močno uspevalo. A na vrhuncu slave so se – kot je v black metalu v navadi – začele pojavljati prve težave …

Skupina Dissection (FOTO: Nuclear Blast)
Skupina Dissection (FOTO: Nuclear Blast)

 

3. Tempelj svetlobe in teme

Kot že rečeno, je bil Jon že od nekdaj močno fasciniranim nad mističnim, kar je izražal preko svojih pesmi, leta 1995 pa z dejanji, ko je postal član okultne skupine Tempelj črne svetlobe. Prepričanja članov (teh sicer ni bilo veliko) je težko pojasniti, v osnovi so se navduševali nad konceptom kaosa, ki predstavlja močno alternativo zakonitostim vesolja, povrhu tega pa so se močno spogledovali z idejami satanizma in med drugim zagovarjali, da se mora posameznik popolnoma oddaljiti od modernega sveta v želji, da doseže spiritualno popolnost. Jon je celotno stvar jemal zelo resno, kar pa je privedlo do tragedije; leta 1997 je skupaj s svojim prijateljem Vladom umoril alžirskega priseljenca in homoseksualca Bena Meddoura. Dvojica je priznala krivdo, med preiskavo pa je policija v njunih stanovanjih našla ogromno literature in ostalih pripomočkov, povezanih s satanizmom. Tragedija je nemudoma sprožila celo vrsto debat o obstoju satanističnih tolp na Švedskem in kakšen vpliva imajo te na mlade. Kaj točno je bil motiv za umor, ni znano, so se pa pojavljale govorice o tem, da sta Jon in Vlad želela Meddoura žrtvovati v skladu z njunimi verskimi prepričanji. Dvojica je bila obsojena na sedem let zapora.

 

4. Vrnitev h koncu

Jon Nödtvedit (FOTO: YouTube)
Jon Nödtvedit (FOTO: YouTube)

Jon je bil leta 2004 izpuščen iz zapora in se vrnil k glasbenemu ustvarjanju. S tovariši iz Dissection je leta 2006 posnel še tretji (in zadnji) studijski album ‘Reinkaos’, kmalu zatem pa je skupina dokončno razpadla. Sprva se je zdelo, da je Jon uspel ubežati vplivu idej, ki so ga privedle do izvajanja okrutnega zločina, vendar temu ni bilo tako. 13. avgusta 2006  si je Jon sodil s strelom v glavo, kar naj bi predstavljalo del satanističnega rituala. Sprva so naokoli krožile novice o tem, da je storil samomor v krogu, obsijan s svečami ter z izvodom Satanistične biblije, kar se je kasneje izkazalo za lažno novico. Naslednja izjava, ki jo objavljam v celoti, povsem jasno razlaga Jonov odnos do samomora;

‘Satanist sam odloča o lastnem življenju in smrti in želi umreti z nasmeškom na obrazu, ko njegovo življenje doseže vrhunec, ko doseže čisto vse, kar si je zadal, nakar je pripravljen za vstop na novo raven izvenzemeljskega obstoja. Satanist nikoli ne konča svojega življenja, ko je žalosten. Satanist umre močan, ne zaradi starosti, bolezni ali depresije, čast pa mu pomeni več kot smrt! Smrt je orgazem življenja, zato živite kar se da razburljivo.’

Navkljub mnogim spornim dejanjem je Jon zapustil ta svet z dvignjeno glavo in (očitno) brez obžalovanj. Njegova zapuščina je v glasbenem smislu bogata, kot osebnost pa še danes dviga ogromno prahu med oboževalci metala. Po eni strani je bil izredno talentiran, razgledan in glasbeno podkovan mojster, vendar pa njegova dejanja in ekstremna verska prepričanja vedno znova mečejo močno senco nanj. Edina smiselna rešitev je, da se Jonovo ustvarjanje strogo loči od njegovih zločinov.