In Memoriam: Ian Curtis (Joy Division)

Ian Curtis (15.7.1956 – 18.5.1980)
Ian Curtis (15.7.1956 – 18.5.1980)

17. maj 1980 v poznih večernih urah. Ian Curtis, pevec tedaj vzpenjajoče se post-punk skupine Joy Division, se še zadnjič zaplete v prepir s svojo ženo Deborah, ki je pred tem vložila zahtevek za ločitev. V strahu, da bi se mu poslabšalo zdravstveno stanje, ona želi preživeti noč s Curtisom v njegovem stanovanju na Barton Street, vendar se on odloči, da želi biti sam, preden zjutraj krene z vlakom v Manchester, da bi se srečal s člani svoje skupine o prihajajoči turneji po ZDA. Tekom mučne noči, polne vprašanj in dvomov o njegovi prihodnosti, si Curtis še zadnjič zavrti ploščo The Idiot rockerja Iggyja Popa ter ogleda svoj najljubši film Stroszek režiserja Wernerja Herzoga. Proti jutru Curtis napiše poslovilno pismo za svojo ženo, katera nekaj ur kasneje najde njegovo obešeno truplo v kuhinji. Curtis je storil samomor pri komaj 23. letih.

 

Nadzor

Bežen vpogled v življenje enega najbolj karizmatičnih in skrivnostnih frontmanov vseh časov je dovolj, da lahko vsaj delno razumemo, kaj je Curtisa pripeljalo do tako drastične odločitve, kot je samomor. Rojen 15. julija 1956 in odraščajoč v hladnem industrijskem okolju delavskega razreda v Manchestru, je že od malih nog veljal za zelo bistrega in načitanega dečka, ki se je še posebej zanimal za filozofijo in literaturo. Pri 12. letih je začel oblikovati okus za poezijo in glasbo, še posebej ljuba sta mu bila Jim Morisson (The Doors) in David Bowie, vendar pa si zaradi skromnih razmer, v katerih je živela njegova družina, ni mogel privoščiti nakupa plošč, zato je te pogosto kradel iz lokalnih trgovin. Med vrstniki se je izoblikoval status “posebneža” z unikatnim okusom za modo ter nagnjenostjo k uživanju najrazličnejših zdravil, ki jih je kradel s svojimi prijatelji. Navkljub dobrim ocenam v šoli je Curtis zelo kmalu obrnil hrbet izobrazbi in se posvetil iskanju službe, še posebej na področju kulture. Več let si je služil kruh kot javni uslužbenec v različnih institucijah, kjer je vlekel ogromno inspiracije za svoja besedila (pesem She’s Lost Control je opis njegove osebne izkušnje, ko je bil med delom priča burnemu epileptičnemu napadu mladega dekleta). Leta 1972 je spoznal tudi svojo bodočo ženo Deborah, s katero se je tri leta kasneje tudi poročil, četudi sta bila obsojena na življenje v majhnem stanovanju in bednih službah.

 

Joy Division

Curtis je storil samomor pri komaj 23. letih.
Curtis je storil samomor pri komaj 23. letih.

Leta 1976 je Curtis obiskal koncert Sex Pistols in po naključju srečal svoje nekdanje sošolce in prijatelje Bernarda Sumnerja, Petra Hooka in Terryja Masona, ki so tedaj kot punk trio imeli za sabo nekaj uspešnih nastopov. Zaradi zanimanja za glasbo in želje po nastopanju se je Curtis pridružil prijateljem kot pevec in tekstopisec. Novonastala skupina se je sprva imenovala Warshaw, vendar se je kasneje preimenovala v Joy Division, oznako za skupine judovskih deklet, ki so v koncentracijskih taboriščih nudila spolne usluge nemškim vojakom. Skupina je dokaj hitro pridobila na priljubljenosti in to iz mnogih razlogov; zaradi specifičnega darkerskega zvoka, mračnih besedil, ki so se dotikala mnogih neprijetnih tem (duševne bolezni, brezizhodnost delavskega razreda, samomor), seveda pa ne smemo pozabiti na Curtisovo nenavadno obnašanje na odru, ki je pogosto spominjalo na sprevržen ritualni ples. Joy Division so postali uspešni s svojo prvo ploščo Unknown Pleasures, ki še danes velja za enega najboljših glasebnih albumov vseh časov, tej pa je sledila še Closer, nakar je Curtisova smrt prekinila vse načrte o prihodnosti skupine. Preostali člani navkljub izgubi prijatelja niso prenehali z glasbenim ustvarjanjem in kasneje formirali zasedbo New Order.

 

Rušenje zidov

Curtis je v privatnem življenju izoblikoval persono zadržanega in občutljivega človeka, ki pa je nenehno hrepenel po pozornosti. V besedilih je pogosto dajal vtis darkerskega poeta, ki je fasciniran nad področji kot so zgodovina (še posebej nacizem), psihologija in filozofija. Četudi je Curtis že od nekdaj veljal za mračnjaka, se je njegovo psihično stanje poslabšalo okoli leta 1978, ko so mu zdravniki diagnosticirali epilepsijo, ta pa mu tekom časa vse pogosteje preprečevala javno nastopanje. Njegova bolezen je strašljivo hitro napredovala, na koncertih pa je večkrat doživel hude epileptične napade, za katere so tako člani skupine kot publika sprva menili, da so del šova. Ti napadi so postali tako spontani in nepredvidljivi, da je Curtis s težavo končal nastope; že rahlo utripanje luči ali celo zvok bobna so bili dovolj za sprožitev napada. Povrhu tega je tudi Curtisov zakon z Deborah naletel na težave, ko se je leta 1979 zapletel v burno razmerje z belgijsko novinarko Annik Honoré, četudi je svoji ženi v poslovilnem pismu priznal, da je vedno ljubil samo njo. Napredujoča bolezen in zakonski brodolom so vse močneje vplivali na Curtisovo psiho, kar se je izražalo tudi preko njegovega pisanja vse bolj mračnih besedil z mnogimi skritimi sporočili, ki so nakazovala, da je fant na koncu z živci. Strašljive prerokbe so se nažalost uresničile 18. maja 1980, ko je Curtis storil samomor in se zapisal med glasbene legende.

Življenjska zgodba Iana Curtisa je kratka in tragična.
Življenjska zgodba Iana Curtisa je kratka in tragična.

Življenjska zgodba Iana Curtisa je kratka in tragična. Gre za zgodbo človeka, ki je z glasbo uspel prepričljivo zajeti mnoga potlačena čustva in jih izpovedati na način, ki nagovarja generacije tako glasbenikov kot poslušalcev po vsem svetu. Hkrati gre za zgodbo človeka, katerega je zaznamovala huda bolezen in mu vsakodnevno grenila tudi tiste redke trenutke, ko se je počutil srečnega ali pa vsaj zadovoljnega. In nenazadnje; bolezen mu je onemogočila delati tisto, kar je najbolj ljubil (poleg svoje družine); glasbo. Tega pritiska preprosto ni zdržal in zato svoji zgodbi spisal tragičen konec. Na srečo pa je za seboj pustil spoštovanja vredno zapuščino, ki ne bo nikoli utonila v pozabo.