Kjer je dim, tam je ogenj. In kjer je Hamo s prijatelji, tam je dobra žurka! Skupina H&T2L je postala že sinonim za bluesovsko orgijo, rock oazo in težke akorde ter glasbeno poslastico. V zadnjih letih ne naredijo napačnega koraka in tudi tokratna izdaja albuma z logičnim naslovom 4K (recenzijo albuma najdete TUKAJ) je več kot očitno zadela v polno.
Za predstavitev in izročilo ljudstvu smo dobili kar tri datume v Centru slovanskih kultur France Prešeren, kamor so oboževalci prihiteli kar se da hitro. Vstopnice so bile za vse tri večere namreč razprodane v trenutku, ker se je še enkrat več pokazalo, da se dobra roba hvali sama.
Uvodni trije dnevi oktobra so šli kot za med v CSK-ju, v mali dvorani, polni znoja in vročega zraka. V klubski intimi smo slišali vse nove skladbe, ni pa manjkalo tudi tistih še bolj poznanih. Tisti, ki jih igrajo še bolj na poskok! Zvok je bil odličen, peli pa smo vse od ‘Lepe stvari’ do skladbe ‘Pomlad’. Vroče je bilo, saj Hamo v družbi samih izrednih glasbenikov s Petrom Deklevo na čelu (klanjamo se ti, mojster) svojo “lubezenko” zgodbo najraje spregovori v živo.
Na odru se izčiščen zvok z albumov sreča z improvizacijo, vrhunskimi kitarskimi in tipkarskimi solažami in predvsem pozitivno energijo, ki jo med občinstvo pošiljajo v enormnih odmerkih. Včasih gre kaj narobe, ampak fantje vse popravijo. Če pa ne najde besed, se Hamo drži Petrovega nasveta in predstavi vse zbrane na odru. Preverjeno deluje! Ampak na ta prelep večer je govorila njihova glasba. Igrali so, dokler so lahko in dokler ni bilo več niti enega razočaranega kupca koncertne vstopnice.
Albumu, ki je prišel na svet s tremi razprodanimi koncerti, lahko upravičeno pripišemo, da je ena najbolj pričakovanih letošnjih glasbenih izdaj. Govorimo o ‘4K‘, zbirki desetih novih komadov, ki so po prvih odzivih že zaplavali med občinstvo kot ustaljeni in poznani.
Več o albumu (avtor besedila: Nejc Zupančič)
Kar se tiče samih besedil, se ta pretežno gibljejo okrog poznanih ljubezenskih tem, ki vas znova ne bodo razočarale. Gre za nekakšno logično nadaljevanje prejšnjega albuma, le da so bolečine takratnega liričnega subjekta že nekoliko popustile. Kot da je razlog zanje začel prehajati v ozadje, da je začel izgubljati pomen v subjektovem vsakdanu. Da je nova ljubezen pozdravila rane, ki jih je povzročila njena predhodnica. Poleg tega in razmišljanj o tem, kdaj je posameznik dejansko svoboden, nam album navrže tudi nekaj kosti, povezanih s trenutnim ekološkim stanjem domačega planeta. Ali je napredek, pot naprej, zares edina pomembna stvar?
Podobno velja tudi za instrumentalno plat izdelka. Kajti s stvarjenjem novega albuma je zasedba v svet poslala koherentno celoto, ki skoraj ne vsebuje mašil oziroma so ta postavljena strateško. Tako da trenutku slabosti brž sledi odličen prehod, kitarski solo ali vokalni preobrat, zaradi česar vse skupaj izpade še boljše.
Celotna recenzija na povezavi.
