Guano Apes, ki so se s prvenecem ‘Proud Like A God‘ (1997) katapultirali v sam vrh rock glasbe niso odnehali. Le tri leta kasneje so izdali nov studijski album z naslovom ‘Don’t Give Me Names‘.
In tudi tokrat Guano Apes svojih oboževalcev niti za sekundo niso razočarali saj so ostali zvesti sami sebi. Po svojem edinstvenem zvoku in zdaleč prepoznavnim Sandrinim glasom so samo še enkrat potrdili, da z njimi ni šale …
Album se prične s pesmijo ‘Innocent Greed‘, ki morda res ni najbolj udarna, a gre za preprosto pesem, ki človeku hitro zleze pod kožo in si že kmalu začne prepevate refren.
Sledi ji ‘No Speech‘, ki lahko mirno rečemo, da je zadetek v polno! Tu predvsem do izraza prideta kitara in bas kitara, ki pa jima Sandra doda tisto moč, da pesem zvene energično, divje predvsem pa je pesem zopet narejena na prvo žogo saj si tudi tu človek takoj začne prepevati refren.
Čeprav so glasbeni kritiki bili mnenja, da Sandrin vokal ne bo dolgo zdržal temu ni bilo tako, ravno obratno.
Pesem ‘Big in Japan‘ je sicer priredba, ki jo v originalu izvajajo Alphavile. Čeprav ponavadi priredbe ne zvenijo boljše od originala so prav s to priredbo Guano Apes poskrbeli za pravo senzacijo in evforijo, niso rabili dolgo, da je prav ta že znana pesem v nekoliko trših ritmih in z odličnim vokalom postala pravi svetovni hit.
Sicer album sam po sebi ni velik napredek glede na prvenec, še vedno gre tu za preprosta besedila, preprosto strukturo pesmi. Kitarski riffi so še vedno morda rahlo preprosti, a zelo udarni.
Verjetno so se zavedali dejstva, da je bil prvenec res odličen, zato so se odločili za precej podobno formulo, kot so jo že uporabili …
Na albumu velja izpostavit še dve preprosti baladi ‘Anne Claire‘ ter ‘Living In A Lie‘, ki prav lepo poskrbita, da album ni preveč monoton in dolgočasen.
Album sam po sebi ni nič posebnega, lahko rečemo celo, da je nekako na slabšem nivoju od prvenca (saj sam po sebi ne pokaže nič novega), a še vedno oddaja tisto energijo, ki človeka navduši, da si plošček da z veseljem v predvajalnik in si ga večkrat zavrti.
Lahko rečemo, da glede na prvenec se vidi, da je zasedba sicer rahlo napredovala kar se tiče inštrumentalnega dela, a ta album sam po sebi ne bi dosegel nikakršnega večjega uspeha, če zopet ne bi Sandra Nasić s svojim mogočnim vokalom ter energijo naredila tisto magično vzdušje albuma …
V celoti gledano je album sicer zelo poslušljiv in prijeten tako za ušesa, kot tudi za dušo, a po drugi strani (z izjemo nekaj pesmi) ne pokaže nič novega kot prvenec.
Seznam skladb:
Innocent greed
No speech
Big in Japan
Money & milk
Living in a lie
Dödel up
I want it
Heaven
Mine all mine
Too close to leave
Gogan
Anne Claire
Ain’t got time
ZASEDBA:
* Sandra Nasić – vokal
* Henning Rümenapp – kitara
* Stefan Ude – bas kitara
* Dennis Poschwatta – bobni, back vokal
OSTALI PODATKI O ALBUMU:
* Gert Jacobs – mixing, mixing asistent
* Bob Ludwig – mastering
* Friedel Muders – naslovnica, mastering
* Ronald Prent – mixing
* Dirk Schelpmeier – fotografije
* Wolfgang Stach – producent
* Fabio Trentini – producent
“Living in a lie”
“Anne Claire”
