Tisti najbolj zvesti oboževalci, smo čakali kar dobre tri leta, da so se nas Škorpijoni le usmilili z novim izdelkom. Ko človek že misli, da jim je zmanjkalo idej, ravno takrat izdajo album, ki je spet eden izmed boljših, če ne celo najboljši.
Kot bi bili fantje povsem prerojeni, so vložili vso energijo v novi izdelek. Čeprav rock sceni kraljujejo že 35 let, so se albuma lotili na prav poseben način. Klaus Meine (vokal) je tako dobil trenerja za izgovorjavo angleškega jezika, ostali pa so prav tako imeli trenerja, le da jim je ta pomagal pri fizični ‘kondiciji’.
Kar štiri mesece so bili v Ameriki in skupaj z Dasmondom Childom in Jamesom Michaelom so naredili fantastičen album: Humanity- Hour 1.
Takoj ko sem plošček vstavila v predvajalnik in album preletela samo na hitro, sem bila čisto v sedmih nebesih. So to res Scorpionsi? Pa saj skoraj ni mogoče več prepoznati njihovega starega stila! Ja, točno spomnim se, ko mi je Rudolf dejal po [link=http://paradoxa-rockline.blogspot.com/2007/10/scorpions-intervju-z-rudolfom.html]telefonskem intervjuju[/link], da nočejo biti včerajšnji band, ampak današnji. Vsekakor jim je to uspelo!
Za uvod v pesem spregovori dobrodošlico ženska z naslednjimi besedami: “Welcome to Humanity, this is Hour 1″, takoj zatem pa se že pridružijo bobni in kitare, s sicer dokaj preprostimi a veličastnimi riffi. Klausov specifičen vokal, pa ti da vedeti, da je dejansko vadil izgovorjavo besed, ker se sliši zelo velik napredek. Žal pa melodična pesem, ki gre hitro v uho poslušalcu ne pokaže prav nič novega.
“The Game of Love” ima odlično kitarsko podlago in čisto na začetku kratko, a odlični solo. Verjetno so se fantje spomnili, da jih je pesem “Rock You Like a Huricane” ponesla visoko in so hoteli narediti nekaj v tem stilu. Tokrat pa jim je uspelo ustvariti ne verjetno melodiko, ki človeka ne pusti ravnodušnega ob poslušanju.
Sledi še ena udarna in veličastna pesem “We Were Born To Fly”, ki je prav tako zelo spevna in kmalu si začneš zraven tudi sam prepevati we were born to fly. Z vmesnimi vložki Schenkerjevih riffov na kitari pa nastane pesem popolna, čeprav sama po sebi nima nobene novosti.
Prva balada na albumu je “The Future Never Dies”, kjer pa do izraza pride Klausov daleč prepoznaven vokal in sliši se kot da bi bil na vrhuncu svoje kariere! Še ena sprememba pri Scorpionsih, balada s kar precej udarnim refrenom!
Ob naslednji pesmi, pa gredo vse čestitke neverjetnemu Schenkerju, saj so kitare vložene tako dobro, da sem pred računalnikom prav osupnila. Spočetka je tudi Klausov vokal tako netipičen, da ga človek komaj prepozna. Refren pa človeka osvoji v pičli sekundi. Spet gre za eno izmed njihovih neverjetnih pesmi. Kitare pa so precej nežnejše vložene, kot pri prejšnjih skladbah.
“321″ je skladba s še eno mojstrovino kitarskih riffov in tudi tu je v ospredju bil Schenker s svojimi idejami. Tu pa se tempo spet poveča, kitare imajo spet bolj “umazan” zvok, vprašanje posameznika pa je, če je resnično pripravljen na rock. Menim, da je to skladba, ki je najbližja tisti “starim” Scorpionsom.
A očitno fantje brez balad ne zmorejo, nenazadnje so jih prav balade popeljale na sam vrh. Tu ponovno izstopa Klausov mehek in prijeten vokal, pesem sama po sebi pa ni nobena mojstrovina, katero bi bilo vredno izpostaviti, sploh ob dejstvu, da so imeli že kar nekaj res vrhunskih.
“We Will Rise Again” se začne s pompoznim začetkom in mislim da je bilo to še eno njihovo presenečenje. Sicer izpade na koncu v celoti pesem nekakšna kvazi balada, s kar precej heavy refrenom, a pričakovala sem več, kot so mi s to pesmijo ponudili, z izjemo nekaj dobrih kitarskih riffov ni nič posebnega.
“Your Last Song” se lahko ponese spet z zanimivim solo kitarskim vložkom in Klausovim vrhunskim vokalom. Po mojem mnenju njihova najboljša balada s tega albuma, ob poslušanju gredo človeku kar mravljinci po hrbtu. Prav tako tudi tu niso pozabili na melodičnost in prečudovito besedilo.
“Love is War” je še ena izmed balad. Človek začne že kar malo zavijati z očmi, saj jih je na tem albumu preveč. Za povrhu vsega pa je še blazno dolgočasna in sploh ne pride do izraza, še dobro da refren vsaj malo reši nastalo situacijo.
“The Cross” pa je zame pesem številka ena tega albuma. Saj so kitarski riffi neverjetno dodelani, hkrati pa še melodičnost naredi tisti čar, ki te dokončno prepriča, da boljše že ne bi morali narediti komad. Človek pomisli, da je vrhunec pesmi, ko se v celoto vključi Klausov vokal, a ni tako enostavno, presenečen si ko iz zvočnikov zaslišiš glas Billyja Corgana (vokalist in kitarist skupine Smashing Pumpkins). Nadarjeni Corgan (ki je tudi velik ljubitelj Scorpionsov) poskrbi za res orgazmični vrhunec s svojim prav tako specifičnem vokalom. Tudi sporočilo pesmi je precej globoko, saj govori o duhovnikih, ki zlorabljajo otroke. Še kar nekaj časa sem rabila, da sem si opomogla ob tejle njihovi fantastični skladbi.
Za konec pa še njihov prvi single “Humanity”, ki me je že pred meseci prepričal k nakupu albuma. Prav tako ima besedilo globok pomen, vokal spet prikaže zakaj so Scorpionsi tako prepoznavni, kitarski riffi pa so precej moderni in novodobni. Odlični refren človeka prepriča, da fantje še imajo moči in ideje za odlične skladbe.
15 let jim že ni uspelo izdati tako odličnega albuma, a važno je, da je sedaj na prodajnih poličkah in doma v predvajalnikih. Vendar si je za ta album potrebno vzeti čas, ga poslušati ko smo povsem umirjeni in brez skrbi, ker le tako dobimo pristno podobo. Hkrati pa se je treba zavedati še dejstva, da ni dovolj, da album samo poslušamo, treba se je posvetiti vsakemu besedilu posebej, saj le tako izvemo, kaj nam sporočajo stari nemški borci.
