Z razpadom nekdanje skupne države je slovensko rock sceno prizadela večletna suša. Razpuščeni so bili Pankrti, pojenjal pa je tudi elan zmesi hard rocka in heavy metala, ki so ga k nam prinesli Pomaranča in Lene kosti. A rešitev ni bila daleč. Leta 1995 so Requiem v samozaložbi izdali debitantski MCMXCV,X in napovedali, da slovenski rock še ni rekel zadnje besede.
Saga o Starih devicah in Amsterdamu je že naslednje leto dobila svoje nadaljevanje Ogenj (1996), ki je potrdilo pričakovano, uspeh debija ni bilo naključje.
Če so Requiem s skladbo Amsterdam ubili dve muhi na en mah, pesem je odlična uvertura in super hit hkrati, vnovična raba formule ni prinesla željenega rezultata. Kljub mojstrskemu riffu je besedilo pesmi preveč ponavljajoče, da bi ta lahko dosegla standard predhodnika. Primerno za popestritev baladnega vzdušja, vsekakor pa ne za začetek. Zbudi se je tista, ki v resnici začenja album. Bobni, kitara in vokal – Requiem, kot jih poznamo.
Na plošči je znova prisotna tudi raba angleščine, saj se je skupina takrat vedno resneje spogledovala tudi s tujimi trgi. Če je debi postregel s Hungry For Love, sta tokrat v angleščini posneti sabbathovska Gate of Hell in Road Riding Woman. Kljub dejstvu, da so vplivi baladnega rocka k nam prišli z nekajletno zamudo, se akustična balada Ogenj brez težav kosa s številnimi sovrstniki tistega časa.
Po Morani se plošča zopet zavrti v pravo smer, saj sta na vrsti dva pogosto spregledana bisera Pekel in raj ter TV. Čeprav so si med ustvarjanjem prve Slokar in druščina nekoliko pomagali z 22 Acacia Avenue (Iron Maiden), so vse debate o avtorstvu brezpredmetne. Requiemovski štiklc od glave do pet. Visokooktansko rohnenje zaključuje še ena mogočna balada V tvojih očeh. Je skladba nekoliko podobna I Still Love You (Kiss)?
Kakorkoli že, kljub nekaterim zdrsom je Ogenj obranil ugled svojega predhodnika, saj ima tudi ta vse kar hard rock album iz 90-ih potrebuje. Rohnenje kitar, unikaten vokal in besedila ter sladkobno balado (ali dve), ki nato vse skupaj postavi v kontekst.
Gledano za nazaj si album zasluži nekaj graje na račun produkcije, ki bi, roko na srce, lahko bila boljša. A pri tem ne smemo spregledati dejstva, da so bili Requiem takrat šele na začetku svoje poti, nenaklonjena pa jim je bila tudi scena sama. Slovenija enostavno ni država, ki bi omogočila vzpon rockerjev v pravem pomenu besede.
