Gerry McAvoy je basist, ki je nastopil na vseh studijskih albumih irske kitarske legende Roryja Gallagherja. Nadaljeval v Nine Below Zero, vmes pa izdal tudi dva samostojna studijska albuma. Glasbenik je danes aktiven v zasedbi Band of Friends. Nekakšnemu projektu, namenjenemu ohranjanju Gallagherjeve zapuščine, ki je prav tako izdal vrsto avtorskih skladb.
Po nekaj težavah z urnikom in sodobno tehnologijo sva se z Gerryjem podala na potovanje v skozi čas. Na pot, s katero sva naredila cel krog. Se poklonila preteklosti, hkrati pa ohranila zavedanje, da sta sedanjost in prihodnost enako pomembni.
Uvodnemu pozdravu in vprašanju “Kako si?” je sledil pregled trenutnih dejavnosti in načrtov za prihodnost, ki jih, kot nam je povedal glasbenik, ni malo: “Počasi se postavljamo na noge. Zadnji dve leti sta bili pestri, zdaj pa počasi znova začenjamo z delom. Čez dober teden se odpravljamo v Nemčijo, čakajo pa nas tudi nastopi po Veliki Britaniji in Franciji. Poleg tega pa so tukaj še poletni festivali. Lahko rečem, da nam ne bo dolgčas (smeh).”
Seveda ne morem mimo vprašanja, ali jih bo pot zanesla tudi v Slovenijo, kjer pa mi McAvoy več kot “mogoče” in “res nas že dolgo ni bilo pri vas” žal ne more ponuditi. Stvar organizatorjev torej; večer glasbe Roryja Gallagherja bi bil vsekakor dobrodošel!
Debata je nanesla tudi na lani izdan dvojni album Spotlight on the G Man, kjer je druščina obudila nekatere Gallagharjeve stvaritve, in dejstvo, da tako kot delo od doma tudi snemanje albumov na daljavo postaja nekakšna nova resničnost: “Celoten projekt je nastal med pandemskimi zaprtji, zaradi česar njegov nastanek ni bil enostaven. Člani zasedbe niso zgolj iz Evrope, temveč tudi iz ZDA. Potrebno je bilo veliko usklajevanja in potrpežljivosti. Gre za digitalni album, ki smo ga nato po kosih sestavili skupaj.”
Čeprav ima snemanje na daljavo svoje podpornike, tehnologija vseeno ne more nadomestiti pristne človeške interakcije: “Gre za zanimiv pristop, ki se ne more primerjati s snemanjem v živo. Ko se v prostoru zbere vsak ekipa, in lahko takoj opaziš odzive kolegov. Tukaj je tudi narava glasbe, ki jo izvajamo. Aktualna albuma smo posneli digitalno, ker smo ju pač morali. Da smo lažje preživeli zaprtja. Internet ne bo nikoli nadomestil človeške interakcije.”
McAvoyjevo sodelovanje z Roryjem se je začelo leta 1971, vendar je bilo njuno poznanstvo še nekoliko starejše: “Tisti čas sem bil član Deep Joy, s katerimi sem se iz rodnega Belfasta preselili v London. Leta 1970 nas je zastopal Robert Stigwood, ki je vodil Taste (Gallagherjev prejšnji bend, op. p.), Bee Gees, Cream in še nekatere. Z bendom smo večkrat nastopili kot predskupina Taste, ki je tako kot mi razpadla leta 1970. Oni, oktobra, mi pa smo svoj zadnji koncert odigrali za novo leto. Vmes sem se večkrat srečal z Roryjem in njegovim bratom Dónalom, ki sta naju nato z bobnarjem Wilgarjem Campbellom januarja 1971 povabila v London. V zahodnem Londonu smo imeli daljše vaje, nato pa sem se vrnil domov v Belfast. Čez kakšnih 14 dni me je poklical Rory in povabil, če bi sodeloval pri pripravi njegovega prvenca. V bistvu bi lahko rekla, da nisem bil nikoli dejanski član njegovega benda. Povabilu za album je sledilo vabilo na turnejo in tako naprej (smeh).”
Sedemdeseta so na Irskem zaznamovale tudi Težave (The Troubles), serija krvavih konfliktov med protestanti in katoliki. Rory in tovariši so bili eni redkih, ki so takrat nastopali na Severnem Irskem: “Med letoma 1971 in 1976 v Belfastu skoraj ni bilo koncerta. Rory je predlagal nastop, in smo šli. Pomagalo je tudi to, da sem tudi sam iz Belfasta in da sem poznal situacijo. Nikoli nismo imeli težav. Spominjam se poletnega nastopa v Ulster Hall, ko je v istem večeru počilo pet ali šest bomb, in se ni nihče pretirano vznemirjal. Koncert je predstavljal priložnost za druženje mladih. Nanj so prišli protestanti in katoliki, med katerimi ni bilo nobenih razlik. Bil sem zelo vesel, da smo nastopili v mojem rodnem kraju. Mislim, da smo bili vsi, tako mi kot naša ekipa, zelo pogumni.”
Irska je v tistem času svetu ponudila kopico glasbenih skupin, ki so ustvarile številne uspešnice. Glasbeno ustvarjanje pogosto zaznamuje tudi pester življenjski slog z raznimi pripetljaji. V šali sem poskušal poiskati kakšnega, povezanega z Gerryjevim časom v zasedbi, vendar nisem imel pretirane sreče: “Rory ni maral razvratnega življenja. Skušal je ostati čim bolj običajen in dostopen. Seveda smo se tudi zabavali, vendar nič takega. Nismo poskušali zapeljati avtomobilov v bazene ali metali televizij iz hotelskih sob (smeh).”
Pot do vrha je zelo dolga, zato me je zanimalo, kdaj je opazil, da so se stvari začele obračati na bolje tudi v finančnem smislu: “Z Roryjem so se stvari odvijale hitro, saj je šlo za dokaj uveljavljenega glasbenika. Leta 1971 smo že nastopili v londonskem klubu Marquee in drugod po Evropi. Predvsem v Franciji in Nemčiji. V naslednjih letih so se stvari samo še povečale. Kot nekakšna snežna krogla. Če smo leta 1972 igrali pred, reciva, 2000 ali 3000 oboževalci, se je njihovo število naslednje leto podvojilo. Poleg tega so tukaj tudi nastopi po ZDA. Mislim, da sem z Roryjem v Ameriki opravili okoli 26 turnej.”
Čeprav je Rory znan predvsem kot samostojni glasbenik, se je sredi sedemdesetih spogledoval z mestom kitarista pri Rolling Stones. Po odhodu Micka Taylorja leta 1974 se je namreč kitarist v Rotterdamu srečal z bendom, zato bi bil greh, če ne bi preveril, ali je Rory dejansko imel možnosti: “Težko rečem, kako bi se lahko razpletlo. Načrt je bil, da bi se dobili v Rotterdamu in preizkusili teren. Igral je z bendom, vendar se Keith skoraj ni prikazal na vajah. Rory je bil razočaran. Poleg tega nas je čakala tudi turneja na Japonskem, ki se je začela le nekaj dni po vajah. Ker ni dobil nobene potrditve, je spakiral stvari in odšel. To je bilo vse.”
Ker so Rolling Stones skupina z dvema pevcema in temu primernima egoma, se zdi, da se sodelovanju ni obetalo nič dobrega že od začetka. Sploh ob dejstvu, da Rory ni bil le kitarist: “Mislim, da se projekt ne bi končal dobro. Rory ni bil le kitarist, temveč tudi dober pevec. Ostal bi v senci Micka in Keitha. Zdi se mi, da se je zgodovina razpletla pravilno. Dobili so Ronnieja (Wooda, op. p.), ki je odličen kitarist, in veliko bolj primeren.”
Dotaknila sva se tudi govoric, da so se nekatere Roryjeve ideje znašle tudi na takratnem albumu Black and Blue (1976), ki jih je v intervjuju za EonMusic potrdil tudi kitaristov brat Dónal: “Kolikor vem, so vaje posneli, vendar ne vem, če jih bodo kdaj objavili. Kdo ve, ali posnetki sploh še obstajajo. Verjetno se je del idej znašel tudi Black and Blue.”
V podobnem času je Rory izdal tudi svoj šesti (oziroma osmi) studijski album Calling Card (1976), ki je predstavljal prehod k nekoliko težjemu zvoku. Gre tudi za prvega v nizu, ki jih Gallagher ni produciral izključno sam: “Šlo je za odločitev založbe (Chrysalis, op.p.), ki si je želela hitov. Najprej so pripeljali Rogerja Gloverja iz Deep Purple, vendar sodelovanje z njim ni bilo lahko. Z Roryjem sta imela različne poglede na ustvarjanje. Sploh glede zvoka plošče. Prvi je namreč prihajal iz drugačnega okolja, zato si je želel, da bi zveneli manj bluesovsko in bolj togo.”
Kitarist je prav tako slovel kot velik nasprotnik singlov: “Rory nikakor ni maral delati singlov. Ta odločitev je tudi zaznamovala njegov položaj v ZDA. Gre za trg, kjer potrebuješ single za radijsko promocijo. Veliko postaj nas zato ni vrtelo.”
Calling Card je sledil Photo-Finish (1978), ki ga ni zaznamovalo zgolj dvojno snemanje, ki ga lahko slišite na posmrtnem albumu Notes From San Francisco (2011), temveč tudi prevetritev kadrovska zasedbe: “Notes From San Francisco ni bil dejanski naslov albuma, je bilo pa lepo snemati v San Franciscu. Sprva smo pripravljali album z delovnim naslovom Torch, vendar smo bili kot kvartet Roryju vse manj všeč. Hotel se je vrniti k osnovam. V tistem času je obiskal zadnji koncert Sex Pistols v San Franciscu. Čeprav so bili izredno surovi, je zelo užival. Vsa energija. V bistvu so bili trio in pevec Rotten. Zdi se, da je tam spoznal, kaj nam je manjkalo. Prekinil je sodelovanje z obstoječo ekipo (razen mano) in začel znova. Nekaj je bilo starih pesmi, ki smo jih preuredili, nekaj pa tudi novih.”
Vstop v novo desetletje so poleg izdaje McAvoyjevega solo prvenca Bassics (1980) zaznamovali tudi vedno daljši premori med Gallagherjevimi albumi: “Do premorov je prihajalo zaradi več stvari. Rory je iskal novo založbo, zaradi česar je veliko časa preživel na pogajanjih in podobnih sestankih. V sedemdesetih in na začetku osemdesetih smo zelo garali, zdi se mi, da si je želel malo predaha. Izkusiti kaj novega. Med drugim smo se podali v države, kjer prej še nismo nastopili. Jugoslavija, Poljska, Madžarska in tako dalje. Poleg tega nas je vmes zapustil tudi bobnar (Ted McKenna, op. p.), zaradi česa smo veliko časa namenili tudi temu. Izid solo albuma je bil nekakšna posledica vsega skupaj. Tudi sam sem nenehno ustvarjal glasbo, in takrat se je je nabralo dovolj.”
Zasedba se je leta 1985 ustavila tudi v Ljubljani, na katero ima Gerry lepe spomine: “Na nastope po Jugoslaviji me vežejo lepi spomini. Pri vas nismo bili tako popularni. Nobenih pritiskov s strani založbe. To je bilo pred izbruhom vojn, ki so bile zares grozne.”
Vstop v devetdeseta pa ni prinesel le poslednjega Roryjevega albuma Fresh Evidence (1990), temveč tudi McAvoyjevo slovo iz benda: “Snemanje Fresh Evidence je naporno. Sploh v primerjavi z začetki. Takrat smo začenjali dopoldne in končali do večera. Rory pa je hotel začenjati vse kasneje. Če smo začeli ob šestih ali sedmih zvečer, smo končali okoli treh ali štirih zjutraj. Mislim, da je bilo takšno početje neproduktivno, saj smo bili takrat že vsi zelo utrujeni. Ne razumi me narobe, album ima nekaj odličnih skladb. Na primer ‘Heaven’s Gate.’ A pot do njega je bila prenaporna. Zaželel sem si sprememb. Imel sem občutek, da so stvari po 20 letih doživele svoj naravni konec.”
Rory je pred smrtjo leta 1995 zbral novo ekipo, z Gerryjem pa ostal v prijateljskih odnosih, kar bi lahko pripeljalo tudi do vnovičnega sodelovanja: “Ostala sva v stikih. Običajno sva se slišala okoli božično-novoletnih praznikov. Beseda je verjetno kdaj nanesla tudi na vrnitev, vendar sva bila oba zasedena s svojimi projekti. On kot solo izvajalec, jaz pa z Nine Below Zero. Umrl je veliko prezgodaj.”
V zaključnem delu pogovora sva se najprej ustavila dokaj težavnemu vprašanju; izbiri najljubšega in najmanj ljubega albuma, ki ga je ta ustvaril skupaj s kitarsko legendo: “Najljubši mi je Deuce (1971). Zaradi svoje energije in surovosti. Užival sem tudi pri nastanku Photo-Finish in Top Priority (1979), ki sta nekoliko trša. Najmanj mi je všeč Jinx (1982).”
Gerry nam je zaupal tudi načrte za prihodnost: “V delu je ponatis avtobiografije Riding Shotgun: 35 Years on the Road with Rory Gallagher and Nine Below Zero (2005), ki bo vsebovala dodatno poglavje. Z Band of Friends načrtujem tudi nov album, ki bo izšel septembra na vinilu in kot CD. Vseboval bo naše in Roryjeve skladbe.”
