RORY GALLAGHER: ‘Photo-Finish’ (1978)

Kitarist Rory Gallagher je zagotovo eno izmed tistih imen, na katere je duh časa krivično pozabil. Verjetno eden najvplivnejših evropskih blues kitaristov, irski odgovor na Jimija Hendrixa oziroma Erica Claptona, hkrati pa tudi idol imen, kot je Slash, je svojo glasbeno pot začel leta 1963 v mestu Cork, v času svojega življenja, ki je ugasnilo veliko prezgodaj, pa izdal enajst dolgometražnih studijskih albumov.

Rory je umrl zaradi težav, povezanih s presaditvijo jeter leta 1995. Star je bil 47 let.

O plošči

Irski kitarski bog, Rory Gallagher je leta 1978 izdal svoj deveti studijski album, imenovan Photo-Finish, ki ni prinesel zgolj nove številke v glasbenikovem studijskem katalogu. Nezadovoljstvo, povezano s prvotno različico plošče, ki ji lahko prisluhnite na posmrtnem albumu Notes From San Francisco (2011), je v bend prineslo tudi veter sprememb. Kajti Roryjev spremljevalni band sta morala zapustiti klaviaturist Lou Martin in bobnar Rod de’Ath, namesto katerega je prišel Ted McKenna. Kadrovske rošade so spremenile tudi zasedbino strukturo, saj je ta postala trio. Morda še zanimivost, uporabljeni posnetki so nastali v Nemčiji, celoten projekt pa je bil posnet v dobrih treh tednih.

Pregled skladb

Album odpira ‘Shin Kicker’, kjer nam Rory že takoj uvodoma postreže z zavidljivimi kitarskimi prijemi in dokaže, da Gary Moore še zdaleč ni bil edini »spodobni« kitarist, ki se je rodil na irskem otoku. Drugače pa dober poklon voznikom tovornjakov, ki je v marsičem aktualen še danes. Po drugi strani pa tudi poklon ameriškim sodobnikom tistega časa oziroma posmeh, če na skladbo pogledate nekoliko drugače. Kot nekakšen poskus roganja, češ da je tudi evropska celina zmožna ustvarjati stvaritve, posvečene omenjeni tematiki.

Ploščo nadaljuje Brute Force & Ignorance’, kjer nam Rory servira še več mojstrskih prijemov. Poleg tega pa tudi skladba, ki na duhovit način obravnava tematiko strahu pred neznanim, drugačnim.

Tretje mesto na plošči zaseda ‘Cruise On Out’, ki sicer ne odstopa od začrtanega kitarskega sadizma, vendar nam ob tem ne ponudi ničesar novega. ‘Cloak & Dagger’ umirja albumov tempo, hkrati pa nam ponuja tudi odličen vpogled v svet skrivnostnih dam noči, ki v svojih rokavih skrivajo marsikatere adute. Stran A vinilnega nosilca zvoka zaključuje ‘Overnight Bag’, še en biser, prepojen z melodijami, značilnimi za ero in prostor, v katerih je izšel album.

Drugo polovico albuma začenja logično nadaljevanje zadnje skladbe in ploščina najboljša stvaritev, imenovana ‘Shadow Play’. Perfekcija, sestavljena iz Roryjevega unikatnega glasu, še boljšega besedila in neverjetnih kitarskih vragolij, ki jo še dodatno dopolnjuje privlačni ritem bas kitare. Vrhunec nadaljuje ‘The Mississippi Sheiks’, kjer se izvajalec tokrat poda v drugo smer. V svet počasnega in umazanega bluesa.

Ploščina popolnost se začne krhati z ‘The Last of the Independents’. S spodobnim kitarskim sadizmom, za katerega bi bilo bolje, da bi ostal v arhivu. Kajti več kot zavidljivih kitarskih prijemov, vam skladba žal ne more ponuditi. Zakaj ni Rory raje izbral ‘Early Warning’, omenjeno skladbo pa pustil v arhivu. Vsaj do dobe zgoščenk, ko je bil marsikateri klasični album deležen številnih razširitev.

Ploščo zaključuje ‘Fuel to the Fire’, ki poskrbi, da predhodni zdrs hitro postane stvar preteklosti in da se plošča zaključi, kot se za kitarista Roryjevega kova spodobi.

Poleg ‘Early Warning’ lahko na zgoščeni izdaji prisluhnete še ‘Juke Box Annie’. Šolskemu primeru skladbe, ki zaradi očitnih razlogov ni bila izdana na prvotni različici albuma.

Obravnavani album predstavlja odlično izhodišče za vse, ki bi radi podrobneje spoznali zapuščino enega najbolj prezrtih kitaristov vseh časov oziroma bi radi poskusili kaj novega.

Povedano drugače, gre za pristen hibrid bluesa in rocka, serviranega po irsko, ki kar kliče po poslušanju.

OCENA: 4,5/5