Zgoščeni izdaji plošče Put u plus (2018) je istega leta sledila še njena vinilna različica. Tako predhodnica je tudi ta izšla pod okriljem založbe Dallas Records (nakup: CD izdaja, vinilna izdaja).
O izdelku
Vinilno izdajo albuma poleg notranjega ovitka za ploščo spremlja tudi list z besedili, ki odpravlja pomanjkljivost zgoščene izdaje. Skladbe namreč vsebujejo veliko besedila, ki zaradi Edove hitrosti amaterskemu govorcu jezika pogosto ni povsem razumljivo. Priročno in na mestu.
Kar se tiče samih skladb, plošča ne ponuja ničesar novega, saj gre za isto množico (z nekoliko spremenjenim vrstnim redom).
Ploščo odpira ‘Kreator’, s katero nas Edo že uvodoma usmeri h glavnemu sporočilu plošče: Sami smo tisti, ki spreminjamo minuse v pluse. Poleg tega nam skladba ponudi še eno presenečenje: Ste slučajno kje slišali DJ-a? Odsotnost beatov, ki so jih tokrat nadomestili boben in strunska glasbila, se nadaljuje tudi pri ‘Bolje je bolje’, le da se mu je tokrat za mikrofonom pridružila tudi Yaya iz zasedbe Jinx. Odlična popestritev s še enim družbenokritičnim sporočilom: Napredek ni mogoč, če se družba deli na različne pole. Tretje mesto na plošči zaseda ‘No pasaran’. Prikladna reciklaža zgodovinskega slogana, bi lahko rekli, saj ta izvira iz časov španske državljanske vojne, ko so republikanske enote skušale zaustaviti vzpon nacionalistov, ki so kasneje na oblast pripeljali generala Franca. Z naslovno ‘Put u plus’ album zajadra v nekoliko mirnejše vode, a pri tem ne izgubi kakovosti. Kar se tiče mene, tretja najboljša skladba na albumu – takoj za ‘No pasaran’ in prihajajočo ‘Ti meni ništa’ . Po pozabljivi ‘Otrov’ se plošča znova zavrti v pravo smer, saj je pred nami ‘Izdajničko kolo’.
Stran B začenja omenjena ‘Ti meni ništa’, ki popelje album do drugega vrhunca. Bolj aktualen Edo res ne bi mogel biti, saj se, kot nam to pripoveduje v skladbi, sovraštvo še zmeraj prenaša iz roda v rod. S prihodom ‘Dolazim i odlazim’ album nekoliko izgubi na svoji kakovosti, saj je po predhodnih skladbah jasno, da zna Edo tudi boljše. Stvari se popravijo s prihodom ‘Ne mogu disat’, ki ploščo znova usmeri v pravo smer, saj gre še za eno odlično kombinacijo pretežno rockovskih glasbil in polaganja rim. ‘Od sutra’ napove, da se naše potovanje počasi bliža koncu. Morda nekoliko preveč »na prvo žogo«, a še zmeraj vredno mesta na albumu. Album zaključuje ‘Novi dan’, kjer se Edo zazre v prihodnost, hkrati pa ohranja povezavo s preteklostjo. Se spominja dogodkov, ki so ga pripeljali do današnjega stanja. Morda tihi carpe diem. Opomin na minljivost, da je lahko vsak trenutek zadnji.
Vinilna izdaja albuma z očitnimi argumenti potrjuje prevlado gramofonskega nosilca zvoka, vendar naj vas to ne odvrne od njegove zgoščene izdaje. Ravno pravšnja dolžina in ostrina. Primerno praznično darilo za vsakega zanesenjaka ali samemu sebi!
Ocena: 3,5/5
