Divlje Jagode z jagodnim izborom uspešnic navdušile izbrance

Foto: Vito Stričević
Foto: Vito Stričević

Čeprav je nekdanja Jugoslavija svetu ponudila kopico rock in metal izvajalcev, jih je malo ostalo aktivnih več kot štiri desetletja. Tako v smislu nastopanja kot snemanja novega materiala. Eni takšnih so tudi Divlje Jagode, ki letos praznujejo svojo 45-letnico, katero bo pospremil tudi izid novega albuma. Prvega po letu 2020, ko je luč sveta ogledala zbirka starega in novega materiala Jukebox. Poleg tega so praznovanja so v zasedbo ponovno pripeljala tudi izvornega pevca Tonija Jankovića, kar še dodatno povečuje težo praznovanj.

V sklopu (upajmo, da dokončnega) postpandemskega prebujanja glasbene scene so se praznovanja ustavila tudi v Ljubljani. V prostorih Publika Bara, kjer je zasedba nastopila nekaj po 23. uri. Čeprav je predkoncertne debate pred prizoriščem zaznamovalo predvsem negodovanje v slogu: “Upam, da Zele ne bo preveč težil z baladami,” je bilo nadaljevanje vse prej kot takšno. Že uvodna ‘Motori’ je nakazala dobro razpoloženje zasedbe, ki se je v nadaljevanju večera navkljub rahlim začetnim težavam z zvočniki samo še stopnjevalo. Verjetno največji uspešnici skupine sta sledili ‘Metalni radnici’ inNemam ništa protiv,’ ki sta dokončno potrdili potek večera. Torej, hektični prehod skozi vseh 45 let zasedbe. Ob čemer velja izpostaviti prispevke klaviaturista Damjana Deurića, ki je skladbe spravil na nov nivo. Skladbi s samostojnega singla iz leta 1979, ki je svojo pot našla tudi na Jukebox, so sledili ‘Čarobnjaci.’ Zlati standard jugoslovanskega heavy metala, o učinkih katerega mi verjetno ni potrebno izgubljati besed. Glasno odobravanje, kar je dobro delo tudi kitaristu Lipovači, ki je tekom večera publiki večkrat vrnil kompliment. 

V nadaljevanju večera smo lahko slišali tudi ‘Dobrodošla ljubavi’ in ‘Sve iz inata,’ razgibano petje katere je izpostavil tudi pevec Livio sam. In čeprav mi ta pri starem materialu sprva ni preveč sedel, moram priznati, da postaja Berak odličen vezni člen med različnimi erami skupine. Morda so svoje naredila tudi leta, a po tretjem srečanju z bendom, je pevec zvenel boljše, kakor v Zagrebu pred Deep Purple oziroma v Kranju leta 2019. Bend prav tako ni pozabil na kultni ‘Autostop’ s svojega drugega studijskega albuma Stakleni hotel (1981). Če ima kdo slučajno težave s pretiranim ponavljanjem naslova, naj obišče kakšen koncert. Gre namreč za odlično priložnost za vključitev publike, kar je bend tudi naredil, in poskrbel za vnovično glasno odobravanje.

Koncert je nato znova prešel na elektriko. Prva se je v nizu znašla ‘Ulica na lošem glasu,’ kjer se je znova potrdila Berakova univerzalnost. Dueti med slednjim in Janovićem so zagotovo nekaj, k čemur bi bi morala skupina v prihodnosti še bolj strmeti. Podobno bi lahko tekli tudi za ‘Vodarica’ in ‘Želim da te imam,’ med kateri je bend pretkano umestil dolgo neizvajano ‘Čekam da sunce zađe.’ Iz Tonijevega programa velja omeniti tudi ‘Jedina moja.’ Bendov prvi veliki hit, ki tudi po vseh letih še vedno uspešno kljubuje zobu časa. Pri čemer lahko še dodam, da so v prostoru, časom primerno, ob njegovi izvedbi namesto vžigalnikov zasvetili telefoni.