Po razpadu skupine Nirvana in tragičnem samomoru njenega frontmana Kurta Cobaina je gibanje alternativnega rocka, imenovanega grunge, začelo počasi zamirati. A na pogorišču jeznega, producijsko nespoliranega in pogosto turobnega rocka je začelo nastajati novo (pod)gibanje, imenovano post-grunge. V osnovi je šlo za skupine, ki so po eni strani skušale imitirati uporniško držo Nirvane, po drugi pa so bili zavoljo večjega poudarka na melodičnosti komercionalno bolj dostopni in spravljivi. Eden od tovrstnih bendov so bili tudi Creed, ki so nastali leta 1995 in predstavljali velike zvezde alter-rock scene konec 90. let in v začetku novega tisočletja. Izdali so štiri studijske albume, trenutno pa je njihova prihodnost zaradi zaposlenosti članov z drugimi projekti bolj ali manj zavita v močno meglo.
- My Own Prision (1997)
Svoj ploščati prvenec so Creed izdali pri neodvisni založbi Blue Collar Records v času, ko so njihovi karieri začela rasti krila. My Own Prison je od vseh albumov, ki so jih Creed izdali, še najmanj producijsko spoliran in zato toliko bolj temačen in obarvan z ostrimi kitarskimi zvoki, čeprav še vedno z ogromno poudarka na melodičnosti. Zaradi tega večina pesmi hitro pade v uho, tudi zavoljo skorajda apokaliptičnega vokala Scotta Strapa, ki pa bo glasbene puriste iritiral zaradi očitne podobnosti z Eddiejem Vedderjem iz Pearl Jam, čeprav je bil Strap za razliko od “vsakdanjega” Vedderja precej bolj vzvišen in pozerski. Slednje na pričujočem albumu še ni tako moteče, še posebej zaradi besedil, ki se dotikajo mnogih plati krute resničnosti (naslovna pesem recimo spregovori o trpljenju ujetih za rešetkami in sprejemanju odgovornosti za lastna nečedna dejanja, pesem In America pa odkrito spregovori o krivicah, storjenih v imenu namišljene zahodnjaške demokracije) in še ne utrujajo toliko s poduhovljenostjo in pretencioznimi artističnimi vložki. Edina večja pomanjkljivost ploščka je njegova dolžina, saj se še posebej druga polovica pošteno vleče in tudi ponavlja. Ne glede na to, kaj so Creed kasneje postali in kako bi z grenkobo vsi radi pozabili obdobje pust-grunga, je My Own Prison pravzaprav eden boljših produktov te dobe, še posebej zato, ker na njem Creed zvenijo iskreno in naravno. Kar pa za preostanek njihove kariere ne bi mogli trditi.
- Human Clay (1999)
Human Clay, drugi in komercialno najuspešnejši album skupine, popolnoma ovrže družbeno angažiranost prvenca in v ospredje postavi tisto, zaradi česar so Creed začeli mnogi enako oboževati kot tudi sovražiti; producijsko spoliran hard rock s klišejskimi osebnimi besedili o zlomljenih srčecih, razočaranju, sovraštvu itd. Zvok na trenutke postreže z bolj energičnim hard rockom (What If), vendar pa je povečini zadušen pod težo stadionskih “dajmo-vsi-skupaj” power balad tipa With Arms Wide Open in Higher. Na nek način bi lahko rekli, da je Human Clay primer pridnega učenca, ki se napifla vsa poglavja iz učbenika o grunge glasbi in skuša navdušiti svojega profesorja oz. občinstvo. Kljub temu pa ni mogoče reči, da je pričujoča plošča nevredna poslušanja; pravzaprav gre za čisto luštkano zadevo za poslušanje, ki ne premika gora od izvirnosti, vendar bo bolj nezahtevnega poslušalca zaposlila za eno uro kvalitetnega poslušanja. Album je do današnjih dni prodal več kot 20 milijonov izvodov, kar ni presenetljivo, saj je bil izdelan za uspeh. Luštkano, čeprav brez presežka.
- Weathered (2001)
Po burni kadrovski menjavi (basist Brian Marshall je leta 2000 skupino zapustil zaradi vse večjih nesoglasij z ostalimi člani, še posebej s Strapom) so Creed nadaljevali svojo kariero kot trio, kjer je kitarist Marc Tremonti prevzel tudi vlogo basista. Ploščo si bomo verjetno najbolj zapomnili po zlajani “poduhovljeni” uspešnici My Sacrifice s pocukranim videospotom, ki so ga prav neprestano vrteli po MTV – ju. Toda proti pričakovanjem je Weathered bistveno bolj udaren, hardrockerski in neposreden album od svojega spoliranega predhodnika. Da ne bo pomote; Creed so še vedno izredno melodični in prijetni za ušesa, toda vseeno se ne bojijo udariti z močnim hard rockom kot npr. v pesmih Bullets, Signs in Freedom Fighter. Žal pa je druga polovica plošče toliko bolj nasičena s posiljenimi stadionskimi baladami, ki ne bi mogle biti bolj formualične (če sem iskren, mi My Sacrifice in One Last Breath zvenita skoraj identično) in narejene zgolj zato, da lahko Strap neguje svojo pretenciozno pozo duhovnega vodje. Weathered je tako album, ki se začne vzpobudno, nekje na polovici pa mutira v tečni MTV-jevski post-grunge, ki je že v času nastanka plošče zvenel zastarelo. Povprečno
- Full Circle (2009)
Po številnih nesoglasjih, Strapovih egocentričnih izpadih in drugih nevšečnosti so Creed leta 2004 razpadli, člani pa so se posvečali drugim projektom. A kdo bi si mislil? Leta 2009 se je originalna četverica pobotala in vrnila v studio, da bi posnela svoj četrti album, ironično naslovljen Full Circle, ki je služil kot labodji spev skupine in zaključenost kroga njene kariere. Ploščo bi lahko označili za miks starega in novega oz. obdobja pred in po velikanskem uspehu konec 90. let. Pesmi kot so Overcome, Bread of Shame, Fear in Suddenly so klasični (četudi še vedno zelo melodični) hard rock, katerega Creed najbolj obvladajo, še bolj presenetljivo pa je, da je Strapov nekdaj nadležen vokal tokrat prvič presenetljivo všečen, močan in se ne zateka k pretiranemu zavijanju. Čuti se, da je Strap nekoliko odrasel in da poskuša najti sebi lasten izraz v petju, ne pa zgolj imitirati svoje vzornike, kar je zelo pohvalno. Škoda le, da Full Circle še vedno servira preveč zlajanih power balad, ki so namenjene zgolj jamranju. Vseeno pa gre za verjetno najboljši album benda po My Own Prison. Škoda le, da se je prihodnost skupine na tej točki ustavila (beri; Strap se je znova skregal z vsemi preostalimi člani) in ni ponudila nekega zadovoljivega evolucijskega razvoja v zvoku.
