Z izidom dokumentarnega filma Železne stopinje so pionirji slovenske hard in heavy glasbene scene dobili več kot potreben spomenik, hkrati pa tudi odlično priložnost, da s svojimi stvaritvami seznanijo še nove generacije poslušalcev.
Prehojena pot ni bila lahka, a sodeč po reakcijah se je vloženi trud izplačal, saj je po novem film mogoče dobiti tudi za domačo uporabo.
Projekt je nastal kot produkt sodelovanja ekip Jureta Gorjanca in Denisa Brnčiča, s katerim sem izvedel spodnji intervju.
ROCKER.SI: Od premiere dokumentarca Kinu Šiška je minilo slabih deset mesecev. Kako danes gledaš na projekt, bi se ga lotil še enkrat?
DENIS BRNČIČ: Nedvomno bi se ga lotil še enkrat, saj smo naredili eno super stvar. Odzivi publike so bili neverjetni. Na projekt sem zelo ponosen. Razprodali smo Kino Šiška, potem pa smo izvedli še celo vrsto ponovitev. Kot smo lahko opazili, je Slovenija res potrebovala nekaj takšnega.
ROCKER.SI: Železne stopinje so izšle tudi na DVD-ju, kako da ste se odločili za takšno potezo? Kje vse ga lahko oboževalci kupijo? Je to sklepno dejanje projekta?
DENIS BRNČIČ: Če sem čisto odkrit, izdaje DVD-ja najprej sploh ni bilo v planu. Do nje je prišlo iz več razlogov. Prvič, ker se film dogaja v osemdesetih in ker nas je večina oboževalcev danes že »fotrov«, kateri imamo radi fizične kopije (smeh). Poleg tega je med nami kar nekaj zbirateljev, ki so si želeli imeti film tudi v svojih zbirkah. Izdaji smo namenili dobiček, ki je nastal od projekcij.
DVD-je lahko kupite v trgovini Rockerija, na Židovski ulici 3 v Ljubljani, ali na e-naslovu rockerija@gmail.com.
Drugače pa gre pri izidu, vsaj kar se tiče mene, za finalno dejanje. Dober film moraš narediti s srcem. To je bil moj poklon časom, ko sem odraščal. Obstaja pa verjetnost, da bom v prihodnosti sodeloval še pri kakšnem podobnem projektu.
ROCKER.SI: Se nam obeta kakšno regionalno sodelovanje? Morda dokumentarec posvečen bendom, ki so naredili podobne stopinje v drugih delih nekdanje skupne države?
DENIS BRNČIČ: Do takšnih pogovorov [za zdaj] še ni prišlo, saj smo se hoteli osredotočiti na domačo sceno. Poleg tega bi bil takšen projekt petkrat ali šestkrat dražji od našega, ki tudi ni bil najbolj poceni.
ROCKER.SI: Ste za film uporabili ves material? Bomo morda kdaj v prihodnosti doživeli tudi kakšno razširjeno izdajo?
DENIS BRNČIČ: Ne, saj je bilo materiala enostavno preveč. Če želiš iz vsega skupaj potegniti nekakšno znosno dolžino, so potrebna žrtvovanja. Še danes me boli srce, ko pomislim, kaj vse sva morala z [Juretom] Gorjancem izpustiti.
Nekaj časa smo razmišljali tudi o seriji petih ali šestih delov, a to tega žal ni prišlo. Za kaj takšnega bi potrebovali podporo kakšne televizijske hiše, saj je stroškov preveč.
ROCKER.SI: Dokumentarec promovirate s sloganom, da gre za stvaritev, ki je bila prehuda tudi za najbolj odprte filmske festivale. Lahko kaj več o tem?
DENIS BRNČIČ: Prijavili smo se na kar nekaj filmskih festivalov, vendar nas ni nihče želel dati na spored, in to brez kakršnekoli obrazložitve. Očitno smo res prehudi (smeh).
Če ste zamudili projekcije ali če si želite film ogledati znova, je DVD edini možni format.
ROCKER.SI: Ali drži, da ste kot posebne goste za premiero v Kinu Šiška nameravali pripeljati Pomarančo? Po besedah njihovega basista Marka Heraka se naj bi zataknilo pri izbiri pevca?
DENIS BRNČIČ: Drži. Kot posebne goste smo nameravali pripeljati originalno postavo Pomaranče, saj se film dogaja v osemdesetih. Zaradi zdravstvenih in še nekaterih drugih težav gospod Zlato Magdalenič ni mogel nastopiti, posledično pa je odpadel tudi nastop.
Pa ne da bi imeli kaj proti Borisu, a slednji se jim je pridružil v obdobju, ki ga film ne pokriva.
Na koncu smo se odločili za Sarcasm, ki so še zmeraj aktivni, tako studijsko kot koncertno.
ROCKER.SI: Kako je bilo biti rocker v tistih, kot jih danes imenujejo nekateri, železnih časih?
DENIS BRNČIČ: Biti rocker je vedno dobro. Je pa res, da se je takrat do glasbe prišlo veliko težje, kot danes. Kar pa smo dobili, smo nato »zgonili« do konca (smeh).
Nekatere stvari poslušam še danes. Predvsem Judas Priest, saj sem zaradi njih vstopil v svet metala. Plošča Screaming for Vengeance (1982) je zapečatila mojo usodo (smeh).
Pa seveda, Queensrÿche, do plošče Promised Land (1994). Prav tako ne smem pozabiti na Whitesnake in njihov istoimenski album iz leta 1987. In, ja, W.A.S.P., saj sta plošči Inside the Electric Circus (1986) in The Crimson Idol (1992), sploh zadnja, neverjetni.
ROCKER.SI: Zaključna misel?
DENIS BRNČIČ: Stay metal.
