Legendarni Demolišni nosijo laskavi, še kako upravičen naslov »legende slovenskega podzemlja«. Z več kot 30 leti ustvarjanja veljajo za eno najbolj trdoživih in avtentičnih skupin pri nas, s samosvojim in energičnim spojem ritma, kitarskih rifov in arhaičnega vokala, ki se prepleta z zvokom saksofona in v zadnjem obdobju tudi elektronike.
Pred meseci smo jih poslušali v Kinu Šiška. Še vedno na robu alterja in undergrounda, toda veterani slovenske rock scene danes prevečkrat izzvenijo identično. Ob podobni zasnovi, zvoku in aranžmaju je težko ločiti skladbe, ki po večini iščejo udarnih nekaj verzov, izstopajočo basovsko linijo in solo na saksofonu. So pa na poti nekam v neznano. “Pojdiva tja” je zaokroženo sporočilo nove plate, ki pravi, da je to ‘glas tesnobe in strahu pred izločenostjo iz kroga ljubezni, iz zavetja skupnosti, varne predvidljivosti. Pojdiva tja glasno sprašuje, ali smo res lahko vedno in vsi zmagovalci v večni tekmi vseh proti vsem? Pojdiva tja je hrepenenje po odhodu na pot, v iskanje sveta, ki bo drugačen. Kdo ve kam in kdo ve kje je ta svet. Eno pa je gotovo. To bo svet, v katerem govoriti glasno ne pomeni kričati, ampak poslušati.’
O albumu (avtorica: Mateja Gašperin)
Demolition Group so stari mački slovenske glasbene scene. Na njej so prisotni že več kot 30 let, v tem času pa so si prislužili naziv veteranov slovenskega podzemlja. Zasedba se sicer po triletnem premoru vrača na površje, s sabo pa je prinesla tudi novi izdelek.
Album ‘Pojdiva tja‘ je pospremil prvenec ‘Nostalgija‘. V sklopu predstavitve novega albuma pa poteka turneja po Sloveniji, o kateri smo iz dveh lokacij poročali tudi mi. Kako smo se imeli v Lokalu Patriot pa preverite tukaj.
Novi Demolition Group: korak naprej ali ‘Korak nazaj’?
Že zadnji album ‘Zlagano sonce’ je prinesel val nove krvi. Zasedbi sta se pridružila brata Tomi in Ivica Gregel na basu ter bobnih. V treh letih, kolikor je trajal premor od zadnjega albuma do danes, pa se je znotraj zasedbe zgodilo še toliko drugega. Skupino je zapustil saksofonist Jože Pegam, pri odhodu pa se mu je pridružil tudi kitarist Matija Lapuh. Od stare ekipe sta v zasedbi ostala le še vokalist Goran Šalamon ter Matjaž Pegam, ki skrbi za zvok in produkcijo. Pomlajenim Demolition Group pa sta se pridružila dva mladca, Aleš Suša na saksofonu in klaviaturah ter Petar Stojanović na kitari.
Zasedbi nikakor ne moremo očitati, da so kadarkoli bili v coni udobja a ob prvem poslušanju se zdi, da je novi album bolj varen. Še vedno jih odlikujejo uporniška besedila in alternativen zvok, pa vendar nova postava prinaša nekaj novosti tudi na tem področju.
Za začetek so besedila bolj prikrito uporniška. V njih ni več tiste direktne klofute, ampak ta pride za tabo. Morda ne po prvem poslušanju, te pa zagotovo ujame. Besedila so bolj osebna in naravnana v notranjost vsakega poslušalca. Zapakirana v bolj subtilne prizore, ki pa jih v celoto povezujejo tako Goranova melanholična in otožna interpretacija kot tudi inštrumentalna izvedba, ki pa je tehnično bolj podkovana. Več je tudi poudarka na klaviaturah. Suša spretno menja tipke saksofona in klaviatur, kar skladbam daje prizvok psihadelike, ki je tako značilna za progresivni rock. Po drugi strani pa se Gregel posluži slap bass tehnike, ki je razcvet doživela v devetdesetih.
Album odpre skladba ‘Vse je tu‘. Skladba je sprva nežna in umirjena. K poslušanju pa nas povabita zvok, ki spominja na žvrgolenje ptic in lahkotna basovska linija, ki se nato zlije s saksofonom. Slednji je v prvi polovici skladbe nosilec trše linije, ki jo nato prevzame kitara. Zgodba govori o spominih, o odsotnosti in o pogrešanju. O občutkih, s katerimi se soočamo vsi. O tem, kako se življenje dogaja naprej, a vendar ni povsem ločeno od preteklosti.
Če se je album začel nežno in rahlo otožno, pa ta občutek hitro zbledi, saj se vse ostale skladbe nadaljujejo v trših in hitrejših ritmih. Nič več varno, ampak še bolj spevno, udarno, sočno, umazano, razgibano, razigrano, rahlo punkovsko in reskavo. Kot bi rekli kolegi iz drugega žanra – še bolj na poskok! Besedila se še naprej dotikajo odnosov. Tako medsebojnih kot do sveta in politike. So polna simbolike in posledično dopuščajo različne intepretacije, celotna ideja albuma pa se giblje okoli lepšega in boljšega življenja. Le to pa se začne pri vsakem posamezniku. Gre torej za premik od glave k srcu.
Album se zaključi z istoimensko skladbo ‘Pojdiva tja‘. Skladba že začne eksplozivno, nato pa se inštrumenti rahlo odmaknejo in pustijo prostor besedilu. Slednje se začne s simbolom ptic. Simbol, ki že od vseh začetkov predstavlja idejo svobode. Morda pa želijo Demolitioni s tem povedati tudi to, da se bo skupina za nekaj časa spet odmaknila s površja.
Na albumu se lepo prepletata preteklost in prihodnost skupine. Je ravno prav drugačen oz. umetniški, da poslušalcem ponudi nekaj novega, a se ne odmakne od tega, po čemer hrepenijo stari oboževalci zasedbe. Zasedba je dokazala, da je kos vsem izzivom, rušilni zvoki pa odmevajo še dolgo po zaključku zadnje skladbe.
Seznam skladb:
- Vse je tu
- Zvezde so onstran
- Korak nazaj
- Napačna midva
- Grozno sam
- Preveč vsega
- Nostalgija
- Se vidiva jutri
- Pojdiva tja