Pričakoval sem nekaj drugega. Drugačen koncert, ko smo ga dobili pred 250-glavo množico, ki je bila po večini veliko bolj zadovoljna z nastopom njihovih Deerhunter. Zadovoljeni so bili. Vsak po svoje s čudnimi, skorajda nečloveškimi gibi so uživali v hrušču, ki so ga predstavljali bizarni Deehunter, skupina, ki mi prej ni bila dobro znana. Bradford Cox, njihov vodja, je res pojava, kot je še nisem videl, ampak nisem prepričan, če v dobrem smislu. Ni me ravno prepričal. Vizualno s plastičnimi letalskimi očali, v cunjah iz 70. let prejšnjega stoletja, ovit s starinsko ruto in z umetnimi brčicami pije aperol spritz po slamici. V kričeče rdečih čevljih. Celoten nastop je bil bizaren, saj ostali na odru, pa čeprav po videzu veliko bolj normalni, prav tako izstopajo iz množice.
Tako prekleto glasni so! To ponavadi sicer ne vpliva na kvaliteto, kvečjemu glasnejše je, bolje je, ampak v tem primeru Deerhunter predstavljajo že neposlušno gmoto zvoka. In velikoooo odmevov. Koncert so začeli s strašansko dolgim uvodom, besnim Cryptograms. S šopanjem glasnega odmeva na polno, medtem ko se je Cox pripravljal, da spregovori. Zapoje. Karkoli že. Bilo je že neznosno.
Njihov ultra weird nastop se izmenjuje z umirjeno psihadelično glasbo, pa potem spet nazaj na polno jakost. Predstavljali so aktualno ploščo ‘Why Hasn’t Everything Already Disappeared’. Za nekatere odlično, za druge neprebavljivo. Sam sem med slednjimi. Fantje so jasno na meji, vsak pa se sam odloči, ali so zgolj proizvajalci hrušča ali odlična indie grupa. Nekaj se nas je nabralo, nikakor pa ne dovolj, da bi napolnili veliko dvorano Kina Šiške. Igrali so 17 skladb, skorajda dve uri. Ostal pa je le glasen odmev in razboleli ušesni bobniči.
Za popoln kontrast je večer začel Domen Don Holc
Kitarist skupine Koala Voice vodi tudi solistično kariero kot tih, zadržan in introvertiran kantavtor. Umirjen in nežen z osebnoizpovednimi skladbami. Nekatere otožne, druge bolj dinamične. Vmes pa odigra še kakšno od ‘koalcev’, pa čeprav v lastni preobleki. Moram reči, da so njegove lastne tokrat izpadle bolje. Bolj samozavestno. In lepo je videti, da ima vedno več svojega lastnega materiala. Takrat začne na akustično kitaro igrati glasneje in nas pritegne k sebi. Misli, da je bolje, da ne govori veliko, ampak resnica je, da lahko dela, kar hoče. Sedaj je na odru sam. Lahko celo recitira pesem. Aja, saj jo je za konec. Lahko je celo depresiven. Primer? Pesem, ki jo je v slovenščini napisal pri 16 letih. ‘Umrl bom mlad.’ Velika dvorana ga je malce pogoltnila, ampak boril se je hrabro. Sploh, ker je imel v zadnjih dneh težave z glasom in je uspeh že to, da je sploh uspel nastopiti. Poseben vibe oddaja, za tega pa rabiš malo več časa, da “poštekaš”. Da dojameš njega. Da ni samo ‘težak’ in ‘zamorjen’, ker njegova solo kariera ponuja še marsikaj drugega in se že veselim naslednjih singlov.
