Crvena Jabuka, ena najbolj prepoznavnih skupin prostora nekdanje Jugoslavije, trenutno praznuje častitljivih 40 let delovanja. Turneja, s katero obeležujejo štiri desetletja ljubezenskih balad, spevnih refrenov in nepozabnih melodij, jih je ponovno pripeljala tudi v Slovenijo – tokrat v sklopu Orto Festa.
Po dveh odličnih lanskih koncertih v izolskem Hangar Baru (koncertopis), kjer smo z Žero opravili tudi intervju (spodaj), in ljubljanskih Križankah (koncertopis), ki sta jasno pokazala, da bend tudi po vseh teh letih ostaja v vrhunski formi, je včeraj napočil čas za prvo letošnje koncertno srečanje z Žero in ekipo.
Pričakovanja so bila visoka, a glede na dosedanje izkušnje povsem upravičena; večer je napovedoval še eno glasbeno potovanje skozi bogato diskografijo benda, ki je s svojo iskrenostjo, emocijo in brezčasnimi pesmimi zaznamoval generacije poslušalcev.
Pregled bogate diskografije
Koncert se je začel malo po 21. uri, ko so Žera in tovariši skozi občinstvo prikorakali na oder in takoj vzpostavili stik s publiko. Uvod je bil odet v temo, iz katere je zazvenela “Ukrast ću ti snove”, z nadaljevanjem “Ne govori više” so se postopoma prižgale tudi luči, energija v Ortu pa je začela naraščati.
Sledil je nov niz uspešnic, ki so ga tvorile “To mi radi”, “Da nije ljubavi”, “Malo ćemo da se kupamo”, “Vjetar”, “Bježi kišo s prozora” in “Volio bih da si tu”. Poseben trenutek je napočil s prihodom “Dirlije”, kjer je Žera tradicionalno sedel za klaviature in odigral uvod; zanimiv opomnik na njegove začetke in na to, da je bend že na svojem prvem albumu znal presenetiti tudi z “bolj rockovsko” ostrino.
Nedavna nogometna zmaga
Za tem smo slišali tudi “Ako, ako” in “Tugo nesrećo”, ob kateri so prizorišče razsvetlili telefoni in vžigalniki, kar je ustvarilo eno bolj intimnih vzdušij večera. Baladno razpoloženje je prekinil venček “Bella Ciao – Moje najmilije”, kjer se je Žera dotaknil tudi aktualnih dogodkov in z nasmeškom omenil nedavno nogometno zmago Bosne nad Italijo.
V nadaljevanju smo bili deležni “Mojca, Mojca”, pri kateri si je Žerić hudomušno “izposodil” par iz občinstva, nato pa so sledile nove brezčasne klasike “S tvojih usana”, “Ima nešto od srca do srca” in “Nekako s proljeća”, ob kateri se je pevec poklonil pokojnemu Kemalu Montenu, ki je s skupino soustvaril originalno verzijo pesmi. V zaključnem delu pa smo slišali še: “Zovu nas ulice”, “Kad je noć hladna i zvjezdana (Emira)”, “Tuga, ti i ja”, “Oči su se navikle na mrak” in “Bacila je sve niz rijeku”, ki je bila še en čustven poklon Montenu. Po predstavitvi benda je sledila še “Sanjati”, s katero so ob približno 23. uri zaključili koncert.
Premalo časa za vse uspešnice
Crvena Jabuka tudi po štirih desetletjih dokazuje, ostaja živ organizem. Tako studijsko kot koncertno, saj je bila tudi včerajšnja setlista (razen očitnih izjem) drugačna od tiste v Križankah ali Izoli. Prevetrena, kar ohranja element svežine in nepredvidljivosti tudi za tiste, bolj pogostejše obiskovalce, ki želijo poleg očitnih skladb slišati tudi kakšne redkeje izvajane.
Čeprav bi se verjetno marsikdo, tudi avtorja teh vrstic, ne branil še kakšne skladbe z aktualne plošče Mirišu Jabuke (2024), je treba priznati, da je dve uri dolg koncert preprosto prekratek za vse, kar bend ponuja v svojem bogatem repertoarju.
Do naslednjič!
Avtorja: Nejc Zupančič & Tina Pažur
Foto: Nejc Zupančič