Razprodan koncert v Centru slovanskih kultur France Prešeren. Do zadnjega napolnjena zatemnjena dvorana, prostora malo, edina luč pa tista od Čedahučijev na odru (skratka, nočna mora za fotografe). Svetijo se od lepe glasbe, kar je ponovno privabilo ogromno ljudi, saj zadnjih nekaj tednov niso nastopali, ampak so nabirali energijo. Mogoče prostor ni bil najbolj intimen, vsaj ne tako, kot je njihova energija, pa vseeno smo bili samo zadovoljni, da jih lahko ponovno poslušamo.
Potem pa najava, da jih nekaj časa ne bomo več videli v tej postavi in formi. Kaj to pomeni? Pevec Blaž Učakar ni povedal, zato smo o tem razmišljali še celotnih 15 minut med premorom, ki je sledil. Zunaj nas je čakal lep ambient z odprtim ognjem, kamor so se prišli pogret tudi oni. Čedahučiji namreč, ki so bili ta večer zelo razigrani. Blaž je z zimsko kapo čaral poezijo, Romana je navdušeno poskakovala in nas obdarovala s svojim čudovitim glasom, v nekem trenutku pa so si celo zamenjali inštrumente. Na vokal je prišel kitarist Matjaž Jakin, ki je predstavil svojo lastno skladbo z Blaževim besedilom.
Čutilo se je , da je koncert nekaj posebnega tudi za njih, ker nekaj časa niso nastopali, kot kaže, pa bo tudi zadnji zaenkrat v tej obliki. Od publike se je slišal jok in stok ter žvižgi neodobravanja, čeprav bomo morali za več informacij še malo počakati. Škoda, ker so pač tako dobri in tako prijetni. Na čigave viže bomo sedaj plesali? Njihov banjo, sladka violina in žameten glas. Vsi so kot iz pravljice, iz koče sredi gozda, kamor bi se preselili, če bi se lahko, kot sami pravijo. Temu primeren je bil mešan odziv; lep koncert s presenetljivo najavo.
Ni manjkalo njihovih najbolj poznanih, predstavili pa so še nekaj novih, za katere naslove še določajo. Takšni sta bili Svoboda in Ogenj, navdušili pa so tudi s tistimi s Svetilnika, s čimer so dokazali, da svetloba še vedno sveti in kaže pot. Njihova zgodba pa bo očitno dobila novo poglavje, ki je za zdaj še ovito v skrivnost. Tudi v intervjuju Blaž ni namignil na kakršnekoli spremembe, ampak držimo pesti, da nadaljujejo v vsaj delni zasedbi in tako še naprej rišejo nasmeške na naše obraze.
Njihova glasba je topla in objemajoča kot nedeljski dan pod odejo. Privabijo mlade in starejše; kako čudovit je prizor starejšega zakonskega para, ki se v radosti njihove glasbe veseli in iskri Pari v objemih, z dotiki, s pogledi. To so Čedahučiji. Tokrat ni bilo stojnice s čedamajcami, bila je samo njihova dobra glasba in folk atmosfera, kar je več kot dovolj.
