Slovenski folksterji zadnja leta ustvarjajo najbolj čutno in romantično glasbo pri nas. Najprej so izdali dva albuma. Prvega, krajšega – Čedahuči EP, na katerem je pet pesmi in drugega v LP formatu, na katerem je deset pesmi, z naslovom Severnica. Sedemčlanska zasedba pa je lansko leto opazila luč ‘Svetilnika’ , ki jih je pripeljal domov v varen pristan.
Od Severnice do Svetilnika je preteklo kar nekaj svetlobe in Čedahučiji so izdali nov album kot glasbeno spremljavo za najbolj zavito pot, za katero ni potrebno iti nikamor – za potovanje vase. Na njem so zbrane pesmi, ki so nastajale zadnje štiri leta in komaj čakajo, da ga doživite tudi vi. Kot zanimivost lahko izpostavimo, da je album posnet v danes netipični uglasitvi 432Hz. Čedahučiji so ga ustvarjali v svojem studiu, katerega so uredili sami in ga imenujejo Čedaplac. Pravijo, da gre za čaroben prostor, ki predstavlja njihov glasbeni tempelj, v katerem vadijo in snemajo.
Za prijetno debato se mi pridruži njihov prvi glas in predstavnik skupine Blaž Učakar.
ROCKER.SI: Ali rad poslušaš svoj glas?
ČEDAHUČI: Tisto začetno fazo, ko te moti tvoj glas, hitro prerasteš (smeh).
ROCKER.SI: Če v avtu na radiu zaslišiš Čedahuči skladbo, jo pustiš ali premakneš?
ČEDAHUČI: Nisem je še premaknil, ker sem vsakič posebej zelo hvaležen, da sploh predvajajo našo glasbo. Spomnim se, ko sem na radiu prvič slišal ‘Geronimo’. Dobil sem takšen adrenalin, kot da bi skladbo takrat slišal prvič. Zares mi je bilo lepo.
ROCKER.SI: Delujete od leta 2012, a se zdi, da ste na glasbeni sceni že precej dlje. Ljudstvo vas je sprejelo za svoje. In vsak glasbenik da v glasbo tudi delček sebe, pri vas pa vseeno dobim občutek, da sta glasba in karakter res nerazdružljiva.
ČEDAHUČI: Ni pretvarjanja. Lepo povedano. Na koncertih vsak izmed nas skuša priti v stik s tistim, kar je v njem. Aranžmaje spišemo skupaj, kar pomeni, da vsak igra tako, kot ga veseli, to pa nam daje možnost, da se resnično izrazimo in smo na koncertih še toliko bolj sproščeni.
ROCKER.SI: Glede na to, da si večinski avtor skladb, se ostali zlahka spopadejo z opevanimi tematikami in doživetimi občutki?
ČEDAHUČI: Zelo smo bili sinhronizirani kot ekipa, v zadnjem času pa je vseeno prišlo do manjšega upada povezanosti s skladbami, saj smo odigrali toliko koncertov. Če posamezno skladbo odigramo 500-krat, potem je težko čutiti vedno enako, energijo ob igranju pa je potrebno vzdrževati in negovati. Pesem je kot dekle, če je ne neguješ, se je boš po dveh letih naveličal. Odnos se bo spremenil in ona bo odšla (smeh).
ROCKER.SI: V skupini vas je sedem. Kako ste se našli, saj delujete kot zelo zaprta družba. Mora nov član prestati kakšen “čedatest”?
ČEDAHUČI: Merimo, koliko časa lahko stoji na eni nogi (smeh). Proces je bil že od začetka počasen in člani so se menjali, dokler nismo po treh letih ostali tisti, ki skupino sestavljamo danes. Nikoli nismo imeli avdicij, gledali pa smo predvsem na to, da je bil nov član ali članica po srcu dober človek. Da je topel in prijazen. Ko se pelješ v Mursko Soboto v kombiju, je kar naenkrat zelo pomembno, ali je poleg tebe človek, ki je sposoben normalnega pogovora in odnosa. Takrat ni pomembno, ali je virtuoz ali ne. Večinoma se igranje vedno da spraviti na nek višji nivo.
ROCKER.SI: Motiv svetilnika je abstrakten, ampak sklepam, da tudi oseben. Kaj zate predstavlja svetilnik? Kdo je svetilnik?
ČEDAHUČI: Svetilnik je varnost in dom ter kažipot k svetlobi. Nekaj skladb je nastalo že leta 2014 in so nosile tematiko svetlobe. Govorile so o kontrastu s temo, kar me je vedno zelo zanimalo, potem pa se je ta filozofija izrazila še skozi pesmi. Po teh nekaj tekstih mi je postalo jasno, da bo to vodilo in glavna tema. Svetilnik mi je bil všeč kot motiv, ker si predstavljam občutek, da sem na morju in ne vem, kje je kopno – takrat, ko še nismo imeli GPS-a, ki danes kvari romantiko (smeh) – nato pa zagledam svetilnik in vem, da sem blizu. Da bi v celoti razložil naslov, bi potreboval skladbo, ki smo jo posneli, a je ni na tem albumu. Naslov ji je Svetilnik II, ampak z njo nismo bili dovolj zadovoljni, da bi se uvrstila k ostalim, kjer bi morala počivati kot zadnja. Ta je bila najmočnejša in bi najbolje razložila Svetilnik, ampak mislim, da bo še prišel čas za Svetilnik II (smeh).
ROCKER.SI: V skupini vas je sedem in mogoče malo spominjate na Arcade Fire, kar je hecno, ker sem prebral, da so dejansko tvoji vzorniki.
ČEDAHUČI: Obožujem skupino Arcade Fire, ker že deset let pišejo o tem, s čimer se poistovetim tudi sam. Pevec je odličen tekstopisec in že vrsto let prek besedil slika življenjske nazore in filozofijo, ki je postavljena v sodobni kontekst. Mitologija je postavljena v sodobni kontekst. Všeč mi je njihov preplet glasbe in besedil. Zares so inovativni in mi dajejo navdih. Še posebej mi je všeč, ko postavijo besedilo čez glasbo in postaneta kot eno. Takrat, ko beseda sproži zvok in obratno.
ROCKER.SI: V skladbi ‘Če hočeš, grem’ rečeš: “Zate vedno najdem vse besede.” Verjetno jih kdaj tudi ne. Kaj narediš takrat?
ČEDAHUČI: V tem kontekstu gre za zelo intimno in osebno pesem. Ta je pisana iz mojih izkušenj. Ta punca je bila moja muza, lahko sem samo pomislil nanjo, in če sem imel v roki kitaro, je začela nastajati skladba. Nastalo je besedilo in vse je steklo zaradi ljubezni. Na to temo sem prebral zelo lep odsek Franceta Prešerna, ki v Krstu pri Savici spregovori o Juliji, in šele tam vidimo, kako mil in lep človek je bil v resnici. Njemu ta ljubezen ni bila dana, a jo vseeno naslika in opiše na najlepši možen način. Neuresničena ljubezen te pripelje v nek prostor občudovanja. V mojem primeru me je pripeljala do tega, da sem punco videl kot rožo v gozdu. Zelo lepo rožo, ki pa je ne odtrgaš in neseš domov, ampak jo pustiš in občuduješ. Takrat ni toliko ljubezen, kot je milina, saj je nočeš zase, ampak jo preprosto občuduješ.
ROCKER.SI: Prebral sem, da ste se poglobili tudi v frekvenco, na kateri je posnet zvok albuma. Je kdo od poslušalcev to dejansko zaznal?
ČEDAHUČI: To ni splošno znano, ampak mene take stvari izredno zanimajo. Veliko sem bral o Nikoli Tesli, ki govori o materiji kot valovanju. Glasba potuje skozi telo, torej je pomembna tudi vibracija zvoka in frekvenca uglasitve. Album je posnet osem hercov nižje, ampak da bi nekdo dojel to razliko, bi moral biti zelo občutljiv. Da pa se jo zaznati.
ROCKER.SI: Kaj delaš za sprostitev in kje najdeš svoj košček miru?
ČEDAHUČI: Veliko časa sem preživel v Bovcu. Ta del Slovenije je zelo močno vplival name. Tam so ljudje in kontekst, ki je preprosto drugačen. Spoznal sem toliko prijetnih ljudi, da me nahranita že stik in druženje z njimi.
ROCKER.SI: Te ljudje na ulici prepoznajo?
ČEDAHUČI: Večinoma ne, na vsake toliko pa pride trenutek, ko je nekdo izredno navdušen (smeh). Imeli smo na primer koncert v SiTi teatru in smo želeli povabiti še nekaj ljudi, ampak nismo imeli več prostora na guest listi, zato sem šel na Petrol kupiti dve karti za Čedahučije. Ko sem prodajalcu povedal ime skupine, ni imel pojma, o čem govorim. Nosil sem kapo z napisom Čedahuči in šele kasneje je tako dojel, kdo sem. Bilo je zares simpatično (smeh). Nikoli pa nismo niti delali na tem, da bi bili prepoznavni.
