EXTAZA: ‘Alkimija’ (2018)

FOTO: Extaza.si

Uvedba obveznih glasbenih kvot in uspehi zasedbe Hamo & Tribute 2 Love očitno ustvarjajo nove trende. Angleščina out, materinščina in, saj je dosega radijskih valov sedaj lažja (vplivi teorije socialnih omrežij niso vključeni, op. p.).

Da ne dolgovezim, omenjene kvote so ustvarile trend, ki mu sledi tudi zasedba Extaza.

Pa preverimo, kaj se skriva za pompoznimi besedami, ali je pred nami zares izdelek, ki bo odprl novo obdobje domačega rocka? Ali se za naslovnico zares skrivajo odrešeniki, ki bodo prevzeli baklo in tekli dalje?

Gore, pred njimi pa ogenj iz kopica besed, ki skupaj zavidljivo dobro ustvarjajo občutek skrivnostnosti. Tako kot tudi ob omembi besede alkimija, ko se vam pred oči prikrade votlina, prenapolnjena s posodami, v katerih skuša mag ustvariti zlato, izvir večne mladosti in še marsikaj drugega. Impresivno, ni kaj.

Poglejmo še pesmi, ki nam jih ponuja album. Zasedba je na albumu objavila 10 skladb, ki plavajo med različnimi žanri. Prisoten je rock, lažje oblike metala, funk, sem in tja pa je moč zaznati tudi vplive, ki bi jih lahko označili z besedno zvezo svetovna glasba. Kopica prijetnih in poslušljivih aranžmajev, ki so se že (in se še bodo) pojavili na radijskih valovih.

Si pa plošča zasluži nekaj graje na račun svojih besedil, ki so v veliki večini zelo generična. Predvidljive rime, skovane v  slogu »važno, da se rima in da ohranja rdečo nit skladbe«. Seveda, ‘Alkimist’ je razred zase, a ena skladba pač ne more zastopati celega albuma.

Je izid albuma odprl novo poglavje domačega rocka? Poglavja vsekakor ne, saj bo potrebno na kaj takega še nekoliko počakati. Stavek ali del povedi pa je morda le bil spisan …