Bryan Adams je eden izmed tistih glasbenikov, ki kljub dejstvu, da je njihova glasbena kariera že davno dosegla vrhunec, še vedno ostajajo zvesti stvari, ki jih je sprva naredila slavne. Glasbi, kakopak.
Kot smo že poročali, bo kanadski večni mladenič letos praznoval svoj 60. rojstni dan, v sklopu katerega je svojim oboževalcem namenil prav posebno darilo. Nov album, naslovljen Shine A Light, ki je izšel 1. marca letos.
Pregled skladb
Adamsov 14. studijski album odpira naslovna skladba ‘Shine A Light’, ki jo je pevec ustvaril skupaj z Edom Sheeranom. Odličen pop-rockovski odpiralec, kjer nam Kanadčan že takoj uvodoma na mizo položi vse svoje adute. Vsem znano melodiko, podkrepljeno z raskavim vokalom in značilnimi kitarskimi prijemi, kakršnim smo lahko priča zadnja leta.
Ploščo nadaljuje ‘That’s How Strong Our Love Is’, kjer se je pevcu za mikrofonom pridružila tudi Jennifer Lopez. Bistveno slabše nadaljevanje, ki bi si zaslužilo nižje mesto na plošči. Izvajalčev poskus stvaritve poletnega hita, ki ni dosegel zastavljenih ciljev.
S ‘Part Friday Night, Part Sunday Morning’ , ki je hkrati tudi najboljša skladba na albumu, se plošča končno zavrti v pravo smer, k Adamsu, kakršnega poznamo. Vračanje h koreninam se nadaljuje tudi z ‘Driving Under the Influence Of Love’, s katero se Kanadčan vrne v čase plošče 18 Till I Die (1996). Sem edini, ki si skuša predstavljati, kakšne vragolije bodo med izvajanjem skladbe v živo počeli Bryan in člani spremljevalnega benda?
Acdcjevsko obarvana ‘All or Nothing’ in ‘No Time for Love’ sicer nadaljujeta zajeti val, a si več kot ocene povprečno žal ne zaslužita. Bosta skladbi v živo morda dosegli več?
Kratka, a sladka ‘I Could Get Used to This’ poskrbi za dvig iz povprečja. Morda še zanimivost oziroma pojasnilo, skladba je nekoliko krajša, saj je bila prvotno ustvarjena za muzikal Pretty Woman.
Novi vzpon nadaljuje tudi baladna ‘Talk to Me’. Albumov drugi vrhunec in vnovična vrnitev v preteklost, tokrat v čase plošče On A Day Like Today (1998). Ima vsebina Shine A Light tudi kakšen globlji pomen? Morda nekaj v slogu gledanja nazaj, kot nekakšen poklon preteklosti?
‘The Last Night on Earth’ nadaljuje naše glasbeno potovanje. Solidno, a preveč generično. Napisano velja tudi za ‘Nobody’s Girl’, ki ji sledi ‘Don’t Look Back’. Izdelek, ki popravi vmesni zdrs, a presenečenj še ni konec. Kajti tu je še Adamsova priredba irske tradicionalne skladbe ‘Whiskey in the Jar’. Lekcija za vse, ki želijo izvajati priredbe, a jim pri tem ne uspe ohraniti prvotnega genskega zapisa.
Z izdajo novega albuma je Adams vnovič potrdil svoje mojstrstvo. Zmožnost ustvarjanja in izdajanja koherentnih izdelkov, ki navkljub očitnim izletom v preteklost ne izpadejo ceneno. Kot nekakšna zamujena kriza srednjih let, kjer bi se izvajalcu tožilo po njegovi mladosti.
Na podlagi slišanega in videnega (TUKAJ si lahko preberete reportažo iz Zagreba, kjer se je Adams ustavil v sklopu Get Up Tour turneje) lahko brez kančka dvoma izrečem naslednje besede: Prostovoljne upokojitve še ni na vidiku!
OCENA PLOŠČE: 4/5
