Atomsko Sklonište je bend, ki sem ga pred koncertom poznal predvsem po imenu, nekaj zanimivostih iz njihove bogate kariere, umetniških naslovnicah albumov in po posameznih pesmih, ki sem jih slišal ob različnih priložnostih. Najavi koncerta v mali dvorani Kina Šiška, ki je sovpadel s ponovno izdajo njihovega komercialno najuspešnejšega albuma Mentalna higijena (1982), so sledile pripadajoče priprave, njim pa spoznanje, da je ledena gora precej bolj globoka, kot sem mislil. Tako kataloško kot koncertno, saj atomski trio, ki ga poleg legendarnega Bruna Langerja sestavljata še kitarist Matija Dadić in bobnar Eric Vojak, še vedno udarja z vso močjo. Surovo, prvinsko in brez odvečnega kiča!
O koncertu
Koncert se je začel okoli 20.30 in že s svojim uvodnim trojcem, ki je vseboval tudi skladbo ‘Treba imat dušu’, naletel na odličen odziv publike. Med nastopom so se bendu na odru pridružili tudi predstavniki RTV Slovenija, ki je koncert tudi snemala, in obudili spomine na dolgoletno sodelovanje. Ivo Umek, ki se je še posebej spominjal uporabe mobilnega studia Mobile One, ki so ga uporabljali tudi AC/DC, je skupini poklonil zgodovinski plakat iz obdobja albuma Infarkt (1978). Prisotni so se spomnili tudi prispevkov legendarnega Mira Bevca.
Potovanje po glasbeni zgodovini se je nadaljevalo z ‘Tražila je lice ljubavi’ s plošče Zabranjeno snivanje (1984), po kateri so prešli na ‘Na palubi jada’ z Mentalne higijene. Tudi ‘Johnny II’, predstavnica albuma Criminal tango (1990), ki je izšel tik pred razpadom Jugoslavije, ni razočarala. ‘Ljubomora’ nas je ponovno popeljala v leto 1984, čas zadnjega albuma, ki ga je posnel pokojni pevec Sergio Blažić „Đoser“. Sledila je vrnitev v ero Infarkta, iz katere smo slišali ‘Oni što dolaze za nama’ in ‘Pakleni vozači’, pri kateri je bend del pesmi prepustil publiki. Bruno Langer je pri svojih 75 letih še vedno premore izjemno interakcijo s publiko in energijo!
Na repertoarju se je znašel tudi jam session, v katerega so Atomci vključili del ‘Ne cvikaj generacijo’ s svojega prvenca in jo povezali z ‘Olujnim mornarjem’ z Extrauterine (1981). Po še nekaterih klasikah, kot so ‘Pomorac sam, majko’ (Ne cvikaj generacijo (1978)), v katero so vtkali ‘Rahelo’ (Mentalna higijena), ‘Umro je najveći mrav’ in ‘Posljednji let Boinga 707’ (obe z Ne cvikaj generacijo), je redni del koncerta prešel v svoj sklepni del.
Po ‘Johnnyju’ in kultnemu ‘Žutemu kišobranu’ (obe z Mentalne higijene), kjer je publika ponovno prevzela velik del petja, je napočil čas še za ‘Djevojko broj 8’ (Infarkt). Začetek podaljška je napovedala Brunova duhovita opazka, da bi morali zdaj uradno zapustiti oder in se vrniti, a da bodo zaradi njegove starosti nadaljevali z igranjem. V dodatkih smo tako slišali še ‘Gazi opet čizma’ (U vremenu horoskopa (1980)), ‘Treba imat dušu’ (Mentalna higijena), ‘Da li je dozvoljeno razgledanje vašeg vrta’ (U vremenu horoskopa) in ‘Saznao sam dijagnozu’, ki so jo posvetili nedavno preminulemu pevcu Riblje Čorbe Bori Đorđeviću in pevcu Đoserju.
Bruno se je na koncu zahvalil publiki za izjemno podporo, ob tem pa ni pozabili niti na svojega dolgoletnega prijatelja Janeza Bončino Benča, ki ga je bilo moč opaziti pred dvorano. Sem edini, ki mu še škoda, da se jim Benč ni pridružil na odru? Če ne že za celo skladbo kot na primer v hrvaški oddaji A strana, pa vsaj za čisto zaključno dejanje v maniri ‘Kolo’ (Bendologija (1999))?
Čeprav bi bilo lahko prizorišče deležno boljše osvetlitve, na kar je opozoril tudi bend sam, zadeva ni vplivala na mojo koncertno izkušnjo. Atomsko Sklonište so nam je dveh urah servirali polnokrvno dozo jugoslovanskega hard rocka, ki je navdušila prisotne. Predstavili reprezentativen presek svojega bogatega kataloga, s katerim so obudili skoraj vse glavne stvaritve, hkrati pa nas pustili z veliko željo po vnovičnem snidenju. Vseh favoritov pač ne moreš spraviti v en večer!
Foto: Vito Stričevič
