BILLY F GIBBONS: ‘The Big Bad Blues’ (2018)

FOTO: Billy Gibbons

Studijsko aktivnejši del tria ZZ Top Billy F Gibbons je letos izdal svoj drugi samostojni studijski album, naslovljen The Big Bad Blues. Plošča je nasledila leta 2015 izdani Perfectamundo, izšla pa je pod okriljem založbe Concord Records. Poleg Gibbonsa lahko na njej slišite tudi Matta Soruma (bobni), Grega Morrowa (bobni), Austina Hanksa (kitara), Jamesa Harmana (orglice) in Mikea Flanigina (klaviature).

O albumu

Za prepoznavo dejstva, da Billy obožuje blues, človek ne res potrebuje doktorata. Poslušajte kateri koli ZZ Top album, in videli boste, o čem govorim.

Napisanemu primerna je tudi izbira prve skladbe. Ploščo namreč odpira ‘Missin’ Yo’ Kissin”, ki predstavlja utelešenje napisanega. Polnokrvni blues, začinjen s straniščnim humorjem. Uvodoma začrtano pot nadaljuje tudi ‘My Baby She Rocks’, katera je hkrati tudi prvi samostojni Billyjev izdelek na albumu.

Prvi dokaz, da je gospod Gibbons še zmeraj zmožen ustvarjati zztopovske melodije, ki kljub dejstvu, da se bendova glasba v nekaj manj kot petdesetih letih ni bistveno spremenila, še zmeraj zvenijo sveže in nereciklirano, se pojavi pri ‘Second Line’, saj bi lahko le-ta brez težav izšla na katerem koli bendovem albumu.

Četrto mesto na plošči zaseda ‘Standing Around Crying’, kjer se je izvajalec poklonil svojemu idolu McKinleyju Morganfieldu (Muddy Waters). Všečna počastitev, še zmeraj pa ne nekaj, po čemer bi si zapomnili album.

Po priredbi je znova čas za nekaj avtorskega, za ‘Let the Left Hand Know’, s katero plošča znova začne pridobivati na obratih. Še ena polnokrvna zztopovska kreacija, ki nedvomno nakazuje, da bo prihajajoči studijski album, čigar izid bi se lahko zgodil kaj kmalu, saj bo zasedba naslednje leto praznovala Abrahama, še zanimiv.

Počastitvi preteklosti je posvečena tudi naslednja skladba. ‘Bring It to Jerome’, ki jo je prvotno ustvaril Jerome Green. Eno glavnih imen založbe Chess Records, hkrati pa tudi instrumentalist, ki je zaslovel kot igralec marak na ploščah številnih izvajalcev, med drugim tudi Chucka Berryja, Billyja Stewarta in Williea Dixona. Sem edini, ki se mu zdi, da je preigravanje, snemanje in bluesovskih klasik med glasbeniki Billyjeve starosti postalo nekakšen trend, nekakšna tržna niša?

Album nadaljuje avtorska That’s What She Said’, kjer nam glasbenik znova dokaže, kako neponovljivi so ZZ Top. Morda primerjava z AC/DC niti ni tako napačna. Sveta preproščina, ki jo skušajo oponašati številni, uspe pa le redkim.

Po počasni Mo’ Slower Blues’ se z ‘Hollywood 151’ album znova zavrti v pravo smer, saj se Billy spet vrne h glasbeni strukturi, ki mu je najbolj pisana na kožo. Čeprav gre za isti žanr in glasbenika, je razlika očitna.

Nizu avtorskih skladb sledi ‘Rollin’ and Tumblin”, še en poklon Muddyju Watersu in najboljša priredba na plošči. Glede na ime njenega izvornega avtorja lahko upravičeno sklepate, da gre za skladbo, ki je “šla čez roke” kar nekaj odmevnih imen. Eric Clapton in Jeff Beck sta le dva iz množice.

Če bi se album končal z zadnjo skladbo, bi bil zaključek nedvomno boljši, a kaj ko je tu še Crackin’ Up’. Čeprav izdelku, pod katerega se je prvotno podpisal Ellas McDaniel (Bo Diddley), ne manjka komičnih besednih zvez, bi bilo glede same plošče veliko boljše, če bi ga izvajalec spremenil v “skrito skladbo”.

Z objavljenim studijskim albumom je Billy več kot uspešno dokazal, da je slednji kljub več kot pet desetletij dolgi karieri še zmeraj zmožen ustvarjati kvaliteten blues. Seveda, ob rahli pomoči svojih vzornikov, a vseeno. Glasbeni vodnjak še zdaleč ni presahnil.

Upam, da nas bodo presenetili tudi ZZ Top …

Namig za poslušanje

V tokratnem namigu vam priporočam zadnji album zasedbe Kiss Monster (2012). Čeprav je zasedba tekom let zaradi takšnih ali drugačnih mahinacij postala le še bleda senca same sebe, gre za ploščo, ki dokazuje, da je dvojec Simmons-Stanley še zmeraj zmožen ustvarjati rock ‘n’ roll, primerljiv s tistim iz bendovih zgodnjih dni.