BIFF BYFORD: ‘School of Hard Knocks’ (2020)

Naslovnica novega albuma (foto: The Spill Magazine, promo).

Želja po raziskovanju in nenehnem iskanju samega sebe sta lastnosti, ki delata človeka živega. Vitalnega, če želite. Tako kot v primeru Biffa Byforda. Pevca zasedbe Saxon, ki je konec februarja izdal svoj samostojni studijski prvenec. Zakaj? Zaradi želje po raziskovanju dimenzij rock ‘n’ rolla, ki jih izvajalcu z matičnim bandom ni uspelo doseči; če verjamete uradnim navedbam.

Pregled skladb

Vprašanja v slogu, kam točno se bo s svojim albumom podal izvajalec, so razrešena že ob prihodu ‘Welcome to the show’. V vse smeri. Pristno in dovolj glasno, da se človek upravičeno vpraša, zakaj se od pevcev generacije, ki je skovala novi val britanskega heavy metala, večinoma omenja zgolj Dickinsona ali Halforda? Soliden odpiralec, kjer nam Biff prepričljivo potrdi legitimnost zadnjega vprašanja. Retrospektivna ‘School of hard knocks’ sicer nadaljuje zajeti val, vendar ne z enakim zanosom kot njena predhodnica. Impresiven riff, to pa je tudi vse. Zajeti val dokončno prekineta skladbi ‘Inquisitor’ in ‘The Pit and the pendulum’, ki bi ju lahko brez težav združili v eno samo.

S prihodom ‘Worlds collide’ se album znova začenja obračati na bolje, a še zmeraj ne dovolj dobro. Ko bi skladba le bila nekoliko manj enodimenzionalna. Manjkajoče uspešno nadoknadi ‘Scarborough fair’. Britanska folk skladba, ki je bila tekom let deležna številnih priredb in izvajalčev poklon svoji ljubezni do srednjega veka. Koliko ovinkov nas še čaka? Vrnitev v pravo smer nadaljuje ‘Pedal to the metal’, kjer nam Byford znova postreže z nekaj nadvse okusnimi vokalnimi vložki. Albumov absolutni vrh!

Prihod ‘Hearts of steel’ naznani začetek konca, hkrati pa tudi začetek še enega ovinka. Niza akustičnih in “priključenih” balad in polbalad. Skladb, ki se vrstijo vse do zadnje ‘Black and white’. Do produketa, ki v kombinaciji s svojima predhodnicama poskrbi, da se album zaključi z mešanimi občutki.

Če je šlo pri izdelavi albuma tudi za dejansko eksperimentalno željo, potem lahko Biffu le čestitamo. Kajti pred vami je izdelek, poln preobratov, ki jih ne bi pričakovali od človeka s tolikšnim stažem. Visokooktansko divjanje, akustične samorefleksivne balade itd. Zato lahko le upamo, da bo izvajalčev izlet v neznano blagodejno vplival tudi na izdelavo novega Saxon albuma. Ideje so, potrebna je le ustrezna selekcija. Če pa je imel izvajalec ob pripravi albuma drugačne, nekoliko bolj prikrite namene. Če je želel zgolj izprazniti arhiv in ob tem zaslužiti, menim, da si z objavo takšnega albuma ni naredil kakšne velike usluge.

OCENA: 3/5