BARKING JACQUELINE: ‘Naš prvenec je nastal v zaklonišču’

Skupina Barking Jacqueline
Skupina Barking Jacqueline

Na dveh koncih lovišča v obliki Gallus gallus domesticus so trije glasbeni hominidi podivjano tuhtali, kako glasbena scena doživlja poledenitveni cikel nekakšnih individualnih abakusnih glasbenih stvaritev in kako človečnjakov preprosto ne zanima več klesanje glasbe. Rajši so fosilizirani v velikih bandih ali, še huje, v birokratskih votlinah, kjer si rutinirano služijo svoje vsakdanje mamutovo stegno. Nikjer več ni zaznati žara, značilnega za mezolitik, ko so se lovci-nabiralci še shajali v posebno akustičnih jamah in ustvarjali glasbo zaradi glasbe in lepih samic. Tako globoko so razmišljali o tem, da je vesolje pospešilo evolucijo in poskrbelo, da se je zgodil dimni signal iz Krškega v Ljubljano.

Člani skupine
Roman Milek – vokal / bass
Luka Gramc – kitare
Mirsad Šabić – bobni

ROCKER.SI: Kje ste se našli in kdo vam je nadel to neobičajno ime? 

ROMAN MILEK: Zgodilo se je tako, da sem po daljšem iskanju bobnarja naletel na Mirsada. Takoj sva ugotovila, da se je zgodil veliki pok, nakar nama je vesolje poslalo še Luko s svojo kitaro.

LUKA GRAMC: Pred približno desetimi leti sva z Romanom že sodelovala v drugem bandu, ki se je nato razšel. Ko sta štartala z Mirsijem, se je spet spomnil name in z veseljem sem se odzval na testno vožnjo. Očitno je bil test pozitiven, saj sem še tukaj.

MIRSAD ŠABIĆ: Kot pravi Roman, vesolje nas je oktobra 2017 povezalo, z nekim razlogom. Ta razlog je Barking Jacqueline, ime pa je prav tako prišlo iz vesolja, saj si ga nismo mi izmislili, ampak je bil že tam, mi smo ga samo dobili serviranega. Namreč med tuhtanjem in izgovarjanjem razno raznih imen za bAnd, je Mirsad na eno izmed imen rekel » …kako? a Barking Jacqueline?? .. zanimivo se to sliši ..«.. čeprav ni noben nikoli izgovoril tega imena.

ROCKER.SI: Združili ste se kot reakcija na prevladujoči duh na današnji sceni? Lahko pojasnite?

MIRSAD ŠABIĆ: Vse narobe. Ko na nacionalnih radijih, kjer jih mimogrede vsi plačujemo, sedijo ljudje, ki si vzamejo pravico o tem, da odločajo, kdo od slovenskih bandov se bo vrtel na teh radijih in kdo ne, potem je jasno, da je vse zgrešeno.

ROMAN MILEK: Bistvo je, da scena je, kakršna je, in da je Barking Jacqueline to, kar pač je. Brez preračunavanja. Ustvarjamo, kar nam sede ne glede na to ali nas bo kod povabil na špil ali pač ne. V vsakem primeru to, kar delamo, izhaja iz prvinske želje po ustvarjanju in seveda bi si želel, da je scena malo drugačna, po drugi strani mi pa to nudi tudi zagon za delo, ki ga opravljamo kot Barking Jacqueline.

LUKA GRAMC: Osebno se ne obremenjujem s tem, kam pašemo in komu. Konec koncev, naši koncerti se kar vrstijo, celo tako, da jih naše primarne obveznosti komaj dopuščajo. Torej, kljub temu, da smo bolj ali manj specifični, smo očitno še vedno dobrodošli marsikje in tudi odziv je vedno pozitiven. Prevladujoč duh na sceni je morda res zasičen s sivino, vsi želimo nekaj pokazat, težko je biti poseben. Že to, da se ne obremenjuješ s tem, če boš pritegnil večino poslušalcev, že zadosten protest proti sceni. To seveda ne pomeni, da si publike ne želimo.

ROCKER.SI: V cel kup bandih ste bili. Kaj je v prejšnjih zasedbah manjkalo, kar tukaj imate? 

MIRSAD ŠABIĆ: Zagon, želja, predanost, vera.

ROMAN MILEK: Da danes sodelujemo kot Barking Jacqueline, smo vsi morali prehoditi stopničke, ki so sedaj za nami, vendar pa so podlaga za to, kar delamo sedaj. Vse to so izkušnje, ki nam sedaj koristijo v smislu glasbenega izražanja. Vsaj v mojem primeru je bilo v večini prejšnjih bandov vse na mestu, če smo le vsi gojili ljubezen in predanost glasbi in ustvarjanju. Ko se pa tega v bandu ne čuti več, je čas za novo stopničko.

LUKA GRAMC: Kot pravi Mirsi ter zlasti zanesljivost, disciplina.

ROCKER.SI: Še vaš opis je takšen, prazgodovinski in psihadeličen, tako kot tudi vaša glasba. Kakšen je vaš odnos do psihadelikov v glasbi?

MIRSAD ŠABIĆ: Glasba je širok pojem, psihadelična ali pa ne, vsaka si zasluži pozornost. Problem nastane, ko psihadeliki v glasbi verjamejo, da vedo kaj delajo. Tipičen primer je slovenska glasbena scena.

ROMAN MILEK: Pred davnimi leti sem se takrat nevede lotil »terapije« s psihadeliki in moram priznati, da me občutki, ki sem jin izkusil v časih terapije, še danes prevzemajo in vodijo pri ustvarjanju. To bo vedno del mene, hkrati pa se mi zdi, da se ne da vsega uglasbiti v veseljaški durovski nastavitvi.

LUKA GRAMC: Če sem iskren, ne znam definirati psihadelične glasbe (morda otožen, zasanjan zvok, ne vesel). Sam imam rad tudi vesele, poskočne zvene (nenazadnje sem zrastel z »veselim« hard rockom in metalom). Uživam v barvanju podlage iz basa in bobna ter da poskušam zatežene Romanove melodije transformirati v vesele in mu s tem nagajati.

ROCKER.SI: Prihajate iz Krškega in pravite, da pogrešate čas, ko so se lovci nabiralci dobivali v posebno akustičnih jamah. Tiste same začetke, čeprav vaša glasba ni tako preprosta, je kar kompleksna. 

MIRSAD ŠABIĆ: Naš prvenec je nastal v zaklonišču, polnem vlage, tja smo hodili ustvarjati, torej dobesedno v jamo. Vse, kar se na tem albumu sliši, je plod tega starega načina ustvarjanja glasbe bandov, klasični obupni pogoji, a velika želja po ustvarjanju.

LUKA GRAMC: Vedno pri vseh bandih smo vadili v »gnilih« prostorih. V tem je čar.

ROCKER.SI: Težka glasba za poslušanje. Se ne bojite, da odganjate tisti del poslušalstva, ki prime za bolj komercialne melodije?

MIRSAD ŠABIĆ: Ne, ker verjamemo, da ljudje začutijo, kaj je dobro. Mi jih ne podcenjujemo.

ROMAN MILEK: Glasba se čuti, kot je že Mirsi omenil. A ni že dovolj glasbenih projektov z motivom po zaslužku, ne glede na glasbeno onesnaževanje, ki se pri tem dogaja pri nas, in seveda po celem svetu? Dajmo raje pri ustvarjanju izhajati iz tega, kar čutimo …

LUKA GRAMC: Morda je res težka, a v prvi vrsti je važno, da delamo, kar je nam všeč. Osebno pa vsaj razmišljam in poskusim delati na tem, da kljub »težji« naše glasbe, le-to naredim bolj ljudsko. Ena gospa, ki jih šteje 70, je že pohvalila našo glasbo, si pa je ne želi zavrteti vsak dan.

ROCKER.SI: Kako to, da ste se letos prijavili na Vičstok? 

LUKA GRAMC: Mirsad se je rodil na Viču.

ROCKER.SI: Lansko leto ste pri samozaložbi izdali prvenec Over The Green Horizon. Kako pomemben mejnik je to pri karieri banda? 

MIRSAD ŠABIĆ: S tem dogodkom nam je postalo jasno, da lahko držimo neko kontinuiteto. Da nismo samo muha enodnevnica. Definitivno bom posneli drugi album, material za njega se že ustvarja.

ROMAN MILEK: To je zaključek prvega dela. Sledi nadaljevanje….

LUKA GRAMC: To je tisto, kar je prej manjkalo. Da narediš izdelek, se je treba zavzeti, organizirati, resno pristopiti in imeti disciplino. Pri nečemu, kar ni obvezno, je to zelo težko. Imeti band namreč ni obvezno.

ROCKER.SI: V ZIP Bazi ste predstavili tudi nekaj novih skladb. Rekli ste, da jih boste preizkusili? Torej upajmo, da bodo dobro sprejete. 

MIRSAD ŠABIĆ: Glede na odziv se nam zdi, da so bile sprejete zelo v redu.

ROMAN MILEK: Plata je za nami, pripravljamo komade za nadaljevanje. Spet se ne obremenjujemo s tem, ali bodo poslušalci to sprejeli dobro ali kako drugače. Komadi so v fazi nastajanja in zaenkrat lahko potrdimo, da so dobro sprejeti na Strmici.

LUKA GRAMC: Konec koncev, ker nismo tako zelo znani, so za poslušalce na nekem koncertu skoraj vsi komadi novi. In vsi so dobro sprejeti. Ali pa se publika zna dobro pretvarjati z aplavzi.

ROCKER.SI: K čemu stremite sedaj, ko smo že dobro zakorakali v novo leto? 

MIRSAD ŠABIĆ: Poskušamo se predstaviti na čim več lokacijah, da pridemo v stik z ljudmi. Hkrati pripravljamo material za drugo ploščo. Kakor nam kaže, znamo biti poleti že v studiu.

ROMAN MILEK: Da. Ustvarjamo nove komade in komaj čakam, da se pripravijo stvari do te mere, da se bo lahko zadeva spravila v digitalno obliko. Nas pa sedaj čaka že par špilov, česar se prav tako veselim in upam, da se ljudje spravijo mal iz svojih jam in se odpravijo na katerega od njih.

LUKA GRAMC: Kot sta omenila moja predhodnika. Špilat, snemat, delat spomine.