Foto: Mitja Groznik

Atomsko Sklonište v Zagrebu prepričljivo proslavili pol stoletja obstoja

Vsakoletno obiskovanje koncertov Atomskega Skloništa očitno postaja nekakšna osebna tradicija, kajti obisku ljubljanskega Kina Šiške leta 2024, kjer smo z Brunom opravili tudi intervju, in lanskemu nastopu na hrvaškem Viru je tokrat sledil še odhod v Zagreb. Povod pa ni bil običajen koncert, temveč jubilej, ki že sam po sebi kliče po nekoliko drugačnem večeru: praznovanje bendove 50-letnice.

Kino Forum v zagrebškem Študentskem domu Stjepan Radić je bil za takšen dogodek precej drugačna izbira od velikih dvoran, ki bi jih morda pričakovali ob okroglem jubileju. Prav manjši prostor je obljubljal tisto, kar Atomcem najbolj ustreza: majhen razmak med zasedbo in občinstvom, posledično pa precej bolj neposredna koncertna izkušnja.

Pomemben del glasbene zapuščine nekdanje skupne države

Zgodba Atomskega Skloništa se je začela leta 1976, pomembno vlogo pri nastanku pa je imel pesnik Boško Obradović, ki je želel svoje protivojne in pogosto apokaliptično obarvane verze povezati s hard rockom. Prvotno zasedbo so sestavljali pevec Sergio Blažić – Đoser, kitarist Dragan Gužvan, basist Bruno Langer, klaviaturist Eduard Kancelar in bobnar Saša Dadić, ki so se s prvencem Ne cvikaj generacijo (1978) in še istega leta izdanim Infarktom hitro uvrstili med pomembnejša imena jugoslovanske rock scene. Sledila je serija drugih albumov in zimzelenih stvaritev, kot sta “Žuti kišobran” in “Treba imat dušu”, ki so dokončno zacementirale bendov status v zakladnici glasbene zapuščine nekdanje skupne države.

Ob tem Atomci niso ostali omejeni le na domači prostor. V osemdesetih so pod imenom Atomic Shelter poskušali tudi na ameriškem trgu, skladba “Chinese Bike” z albuma East Europe Man pa se je znašla tudi na Billboardovi lestvici. Po smrti Đoserja leta 1987 je osrednjo vlogo dokončno prevzel Bruno Langer, ki je skozi vse spremembe zasedbe ostal njena stalnica.

Današnje Atomsko Sklonište je precej bolj minimalistično. Langerju družbo delata kitarist Matija Dadić, vnuk prvotnega bobnarja Saše Dadića, in bobnar Erik Vojak.

Foto: Mitja Groznik
Foto: Mitja Groznik

Petdeset let na enem odru

Da bo jubilejni Zagreb namenjen predvsem pogledu nazaj, je bilo jasno že pred vstopom v dvorano, saj je obiskovalce v preddverju pričakala fotografska razstava iz dolge zgodovine skupine, uradne najave pa so naznanjale, da nas čakajo tudi različni gosti.

Nekaj minut čez deveto zvečer je bilo čakanja konec. Aktualni trio v postavi Bruno Langer, Matija Dadić in Erik Vojak je jubilejni večer odprl s “Tajno”, skladbo z albuma Criminal Tango, ki je že takoj nakazala, da praznovanje ne bo zgolj niz največjih uspešnic, ampak sprehod skozi različna obdobja atomske zgodovine. Sledile so “Dok se tvoje tijelo vidi”, “Čedna gradska lica” in “Do ponoći, od ponoći”, njim pa “Tražila je lice ljubavi”, “Johnny II”, “Ljubomora” in “Na palubi jada”.

Nato je napočil čas za prvega gosta večera, kajti na oder je prišel Pero Galić, nekdanji pevec skupine Opća Opasnost in dolgoletni prijatelj Atomskega Skloništa. Skupaj so izvedli “Mutno rijeko”, nato pa se je program z “Oni što dolaze za nama” vrnil k Infarktu. Po krajših pripravah in Brunovi šali, da se pred nami nahaja starošolski bend, ki za svoje početje ne uporablja umetne inteligence, je napočil čas za “Olujnega mornarja”, pri katerem je publika z veseljem prevzela del refrena, za njim pa so nas obiskali še “Pakleni vozači” in “Treba imat dušu”.

Foto: Mitja Groznik
Foto: Mitja Groznik

Skupni nastop dela klasične postave

Galićevemu vložku, za katerim se (vsaj glede na pogostost njegovih gostovanj) morda skriva več kot le “pomoč dobrim prijateljem pri organizaciji rojstnega dneva”, je sledil drugi del večera. Medgeneracijsko srečanje, saj sta se zbranim na odru pridružila prvotni bobnar Saša Dadić in izvorni klaviaturist Eduard Kancelar, ki sta z Brunom in soborcema izvedla “U vremenu horoskopa”, “Umro je najveći mrav” ter “Bez kaputa”.

V nadaljevanju smo bili prav tako deležni “Pomorac sam, majko” in “Ne cvikaj, generacijo”, za tem pa se je band vrnil k svoji aktualni postavi in izvedel še “Extrauterino”, “Johnnyja”  ter “Žuti kišobran”, pri katerem je svoje tako kot pri “Treba imat dušu” znova dodalo občinstvo, nato pa še “Djevojka broj 8”, ki jo je odpel organizator koncerta Gordan Penava – Pišta (Hard Time).

Pred koncem so se na oder vrnili tudi ostali gostje in skupaj še enkrat izvedli “Treba imat dušu”, ki je služila tudi kot konec rednega dela, vendar publika Atomcev še ni nameravala spustiti z odra, saj si je za dejanski zaključek izposlovala še “Jučerašnje sutra” in ponovitev dela “Ne cvikaj, generacijo”.

Foto: Mitja Groznik
Foto: Mitja Groznik

Treba imat dušu…

Pri takšnem jubileju seveda niso bistvene samo številke. Atomsko Sklonište je tekom desetletij doživelo marsikaj, a se koncertna zgodba skupine navkljub temu ni ustavila. Nasprotno,  prav oder je postal prostor, kjer njihova glasba živi naprej. Po precej bolj “klasičnih nastopih” v Ljubljani in na Viru je bil Zagreb zato drugačna izkušnja, kajti glavna vrednost večera je bila v tem, da so se na istem odru srečali glasbeniki različnih obdobij skupine. Še posebej lep je bil pogled na Sašo in Matijo Dadića, dedka in vnuka, ki sta vsak v svojem času postala del iste zgodbe.

In prav zato za takšno praznovanje niso bile potrebne velika scenografija, pirotehnika ali drugi presežki. Dovolj so bili glasbeniki, njihove pesmi in občinstvo, v katerem se je prav tako srečalo več generacij. Če je pri Atomskem Skloništu skladba, katere naslov dobro povzema njihovo dolgo pot, je to “Treba imat dušu”. Člani se lahko zamenjajo, desetletja minejo, a pesmi ostanejo!

Foto: Mitja Groznik