Britanske indie rockerje Arctic Monkeys sem podrobneje spremljal v času njihovega prvenca iz leta 2006, ki jih je izstrelil med superzvezdnike, domači mediji pa so jih razglasili za ‘the next big thing’. Še vedno se v živo spomnim evforije, ki je vladala na otoku ob zvokih hita ‘I Bet You Look Good on the Dancefloor’, ki je uspel ujeti bližnjico med garažnim rockom in pop melodiko, s tem pa nagovoriti tako glasbene sladokusce kot tudi širšo publiko.
O albumu Tranquility Base Hotel & Casino
Dobrih 12 let kasneje se AM predstavljajo s svojim šestim albumom ‘Tranquility Base Hotel & Casino’, ki predstavlja odmik od prepoznavnega kitarskega zvoka skupine in to je moč razločiti že ob poslušanju uvodne pesmi ‘Star Treatment’, na kateri fantje zvenijo kot člani ležernega jazz / lounge kvarteta v objemu cigaretnega dima zakotne kavarne v pariškem predmestju. V podobnem duhu mine tudi preostanek albuma; kitare so potisnjene močno v ozadje, več poudarka pa je elektroniki, klaviaturah in pop melodijah.
Vokalist Alex Turner tokrat bolj deklamira kot poje, kar pa ni moteče, saj se njegov vokal prepričljivo zlije z lahkotno atmosfero pesmi. Besedila ostajajo še vedno zabeljena z britanskim humorjem, vendar pa so tokrat v ospredju bolj globalne teme kot so človeški napuh (American Sports), politika, religija in brezglavo potrošništvo.
AM tako glasbeno kot idejno odraščajo, vendar pa je uspeh zgolj polovičen; pesmi so si tako po strukturi kot vzdušju medsebojno zelo podobne in zdi se, da so fantje imeli navdiha za zgolj prvo polovico plošče, nato pa so se posvetili zgolj ponavljanju že slišanih zadev. ‘Tranquility Base Hotel & Casino’ je album, ki ga poslušalec zapusti z mešanimi občutki; po eni strani je moč opaziti napredek v razvoju skupine, po drugi strani pa plošču primanjkuje raznolikosti in prave dinamike. Spodobno.
