Ameriški kantavtor Michael Weiskopf z ulic Brooklyna do Boba Dylana na Ljubljanskem gradu

The Complete Unknowns (FOTO: Mateja Gašperin)

“Bob Dylan pušča veliko prostora za interpretacijo in stilizacijo in  v nekem smislu je kot jazz. Bistvo pesmi v priredbah ostaja, z vsem drugim pa se lahko igraš in njegove skladbe narediš za svoje na avtentičen način,” je pred koncertom v Jazz Clubu na Ljubljanskem gradu razložil kantavtor Michael Weiskopf.

Dylan velja za enega najbolj ustvarjalnih kantavtorjev našega časa. Zasedba The Complete Unknowns, ki preigrava glasbo enega najvplivnejših sodobnih glasbenikov, se je zglasila na Ljubljanskem gradu, posebne priložnost pa enostavno nismo smeli zamuditi. Skupina interpretira glasbo vseh šestih desetletij Dylanove kariere, ustanovila pa sta jo Michael in kitarist Randolph Hudson III. Ob njima so v zasedbi še Stuart Sherman, Taka Shimizu, Klyph Black, Lauren Matzen, na “našem” koncertu pa je zaradi odsotnosti izvirnega bobnarja k zasedbi prisedel gostujoči bobnar Enos Kugler.

Priznani glasbenik Weiskopf, ki poje ter igra kitaro in ustno harmoniko, je bil te dni v Sloveniji izredno zaposlen; najprej je nastopil v intimnem vzdušju studia 13 Radia Slovenija, nato je že v torek zvečer nadaljeval v Prulčku, sledili pa so še nastopi pri Mojci Mavec v TV oddaji Dobro jutro, petkov celovečeren nastop na gradu v Ljubljani in sobotni večer v Mariboru.

Njegovi prvi lanski nastopi pri nas so bili v znamenju formata “storytellers” , saj je stal na odru sam z akustično kitaro. Takrat je razkazoval melodije četrtega samostojnega albuma, katerega pesmi so bile posnete tudi v znanem londonskem studiu Abbey Road. Pravi, da mu je Dylanova glasba blizu, ker ni statična, del tega pa smo lahko slišali tudi na njegovem tokratnem koncertu s spremljevalno skupino.

V preteklosti je bil Michael član skupin The Lost Keys in The Psychedelic Summer (obe proslavljata glasbo 60. let). Poleg tega je izdal štiri samostojne avtorske albume z naslovi Insomnia, Suffering Fools, Love & Entropy in Lost in Amerika: 9 1/2 Stories, ter avtobiografsko knjigo Sharp Turns (2016). Vseeno pa se najraje posveti priredbam skladb legende ameriške folk glasbe. Tudi tokrat je odigral čisto prijeten koncert, ampak dlje od tega ne bi šel. Solidna zasedba z izdelanim zvokom, ki ohranja zapuščino Boba Dylana pri življenje, pa čeprav ta tega ne potrebuje. Tudi sam Dylan še vedno koncertira in nadaljuje svojo neskončno turnejo (Never Ending Tour), ki je krenila na pot daljnega leta 1988. Ampak Weiskopf mu odlično parira; vokalno ne zmore vsega, ampak tokrat je bilo za slabšo izkušnjo krivo tudi nepopolno ozvočenje, ki je v ospredje rinilo klaviature in glavno kitaro, ki je z efekti dostikrat lovila zvoke violine, medtem ko je backup vokalistka s svojim plesom skrbela za energijo na odru. Mogoče bi se morala tam tudi ustaviti, kajti Lauren Matzen v pesmiChanging of the Guards’, ki jo je Dylan objavil kot uvodno na plošči ‘Street-Legal’ leta 1978, izvajala pa jo je med drugimi tudi Patti Smith, ni bila na nivoju.

Foto: Mateja Gašperin

Krasna setlista se je držala uspešnic slavnega glasbenika, med katerimi smo lahko občudovali tudi ‘All Along the Watchtower’, ampak je bila ta zaigrana v glasnejši Hendrixovi verziji. Predvsem zaradi seznama predvajanja je bil koncert, sicer razdeljen v dva dela, uspešen. ‘Hurricane’, ‘Tangled Up in Blue’, ‘It Ain’t Me, Babe’ in podobne, ki kar kličejo, da se v avtu ponovno zavrti kakšnega Dylana. Nekaj deset gledalcev je uživalo ob pesmih enega največjih oziroma kar največjega “singer-songwriter-ja” našega časa, kot je na to opozoril Michael. Dylan je zasluženo prejel Nobelovo nagrado za literaturo, saj je imel res gromozanski vpliv ne le na glasbo, ampak tudi na politično gibanje mladih in na kulturni preporod. S svojo poezijo je premaknil meje pisanja besedil. Verjetno je njegova glasba bolj priljubljena kot on sam, kajti človek je enigma in posebnež. Dylan vsakič odpoje malce drugače in tudi Michael je nekajkrat ubral drugačno melodijo in ritem. Zanimiva interpretacija, lep poklon legendi, izjemna večna glasba. Za zadnjo skladbo so izbrali ‘Like a Rolling Stone’, nato pa so stopili z odra v množico in se malo podružili.

Bob Dylan osebno v Ljubljani 😉

Objavil/a Rocker.si dne Petek, 12. april 2019