ALICE IN CHAINS: ‘Rainier Fog’ (2018)

Ameriški alternativci Alice in Chains so se letos vrnili z novim, skupno že šestim studijskim albumom Rainier Fog. Po podatkih s spleta naj bi na albumov naslov vplival vulkan Mount Rainier, ki se nahaja v bližini Seatlla. Drugače pa gre pri plošči za tretji album, kjer je vokalne dolžnosti prevzel William DuVall, hkrati pa tudi za prvi album, ki ga je bend izdal pod okriljem založbe BMG. Kot statistično zanimivost velja izpostaviti tudi dejstvo, da predstavlja album svojevrstni rekord glede sodelovanj s producenti. Kajti, Nick Raskulinecz je prvi producent, s katerim je bend sodeloval pri več kot dveh ploščah.

Pregled skladb

Ploščo odpira The One You Know’ , ki s svojim težkim in agresivnim uvodnim riffom ter zasanjanimi prehodi naznanja, da zasedbi še zdaleč ne primanjkuje sabbathovsko-zeppelinskih kitarskih prijemov, kakršnim smo lahko priča vse od njihovega začetka. Če vas skladba slučajno spominja na Bowijevo ‘Fame’, ni to nič nenavadnega, saj je le-ta nastala v času Davidove smrti.

Album nadaljuje živahnejša ‘Rainier Fog’, kjer se bend pokloni sodobnikom, ki so skupaj z njimi oblikovali zloveščo seatllovsko grunge sceno. Saj veste, Soundgarden, Mother Love Bone, Nirvana in podobni. Morda še ena zanimivost, originalni delovni posnetek skladbe je nastal ob pomoči Duffa McKagana (Guns N’ Roses).

Poklon bendovim zlatim časom se nadaljuje tudi z ‘Red Giant’. Temačno in težko, kot nekoč. Si je zasedba v besedilo privoščila predsednika Trumpa in njegove lažne novice?

Pretežno akustična ‘Fly’ nadaljuje po predhodno začrtani formuli »mirna-težka«. Stvaritev, ki jo zaradi prepleta, sploh pri solu, akustičnih in električnih brenkal brez težav razglasimo za najboljšo skladbo na albumu. Da o srhljivem ponavljanju refrena ob samem zaključku ne izgubljam besed.

‘Drone’ je prvo mašilo. Skladba bi bila nedvomno boljša, če je bend ne bi tako razvlekel.

‘Deaf Ears Blind Eyes’ začne popravljati škodo, ki jo je naredila njena predhodnica. Nedvomno boljše nadaljevanje, a še zmeraj ne dovolj dobro, kot da gre za nekakšno slabo kopiranje ‘Red Giant’.

Z ‘Maybe’ se plošča odvrti v pravo smer, ki v celoti popravi zdrs svojih predhodnic. Drugače pa še ena odlična raba akustičnih in električnih brenkal, z dodatnim spevnim refrenom, ki odlično zapolni minutažo. Gre pri skladbi za naslednji singel, sploh če ga bo bend nekoliko skrajšal?

‘So Far Under’ nadaljuje ploščo, pri čemer ne odstopa od predhodno začrtane smeri. Vnovični dokaz, kako prezrti so Alice in Chains.

Val, ki ga je album ujel z ‘Maybe’ se nadaljuje tudi pri ‘Never Fade’. Še ena spevna mojstrovina, ki jo lahko brez težav pričakujemo na radijskih valovih – če ne drugače na spletnih radijskih postajah. Drugače pa DuVallov poklon njegovi nedavno preminuli babici in pevcu Chrisu Cornellu.

Album končuje ‘All I Am’, ki poskrbi, da se slednji kvalitetno tudi konča.

Alice in Chains so z Rainier Fog več kot odlično dokazali, da naše petletno čakanje ni bilo zaman. Gre namreč za izdelek, kjer bend ohranja svojo vez s preteklostjo, pri tem pa ne izpade kot nostalgični akt. Prav tako velja pohvaliti pevca DuValla, ki se je z leti več kot odlično zlil s skupino, pri tem pa ni izpadel kot »imitator« pokojnega Staleyja.

Namig za poslušanje

V tokratni epizodi Namiga za poslušanje se podajamo v leto 1976, ko so Judas Priest izdali svoj drugi studijski album Sad Wings of Destiny.

Prelomna plošča, s katero je bend našel svoj zvok, hkrati pa tudi prezrta klasika. Bo že držalo, da so Black Sabbath izumili heavy metal, Judas Priest pa so bili tisti, ki so ga z albumi, kot je zgornji, ponesli stopnjo više.