Nemški metal veterani Accept so bili v mojem delu vesolja od nekdaj deležni spoštovanja, ki pa ni nikoli prerastlo v nekaj več. V nekaj, kar bi botrovalo temu, da bi podrobneje spremljal njihove aktivnosti. Osnovni hiti kova ‘Balls to the Wall’, ‘London Leatherboys’ in ‘Princess of the Dawn’, zaznavanje vplivov pri domači Pomaranči ter povezava z AC/DC skladbo ‘I’m A Rebel‘, kar pa je bilo tudi vse.
Med brskanjem po spletu se mi je tako ponudila priložnost za nekaj novega, kajti 29. januarja je luč sveta ogledal bandov 16. studijski album, naslovljen Too Mean to Die. Kot je moč prebrati, gre za prvi studijski album, na katerem lahko slišimo Martina Motnika, ki je leta 2019 nasledil originalnega basista Petra Baltesa in ritem kitarista Philipa Shousea, ki se je bandu pridružil istega leta. Album je izšel pri Nuclear Blast Records (naročila), njegovo produkcijo pa je prevzel Andy Sneap (npr. Firepower (2018)).
Novi album zaznamuje kakovostna organska produkcija, ki je bandu omogočila, da je svoje koncertne sposobnosti uspešno prenesel tudi na snemalni trak. V mislih imam predvsem dvojec Tornillo-Hoffmann, ki nam na plošči navrže kar nekaj sočnih in vratolomnih vložkov. Drugo pa so same skladbe, ki navkljub odlično izpeljanemu prvemu delu, recimo do skladbe ‘The Undertaker’, preprosto rečeno zvodenijo. Se ujamejo v predvidljivo ponavljanje, ki traja do zadnje sekunde. Instrumentalna sekcija obvlada svoj posel, vokalna tudi, manjkata le elan in drznost začetnega dela.
Kot celota nam novi album navrže nekaj odličnih skladb, ki zaradi opisanih težav ne zasijejo v polnem sijaju. Energija in ideje so še vedno prisotne, morda bi bilo le bolje, če bi jih razporedili bolj strateško.
Ocena: 3/5