Neskončni dnevi in noči na cesti so se zasedbi AC/DC leta 1979 končno začeli obrestovati. Po seriji komercialno manj uspešnejših albumov je zadnjim le uspelo zajeti val in ustvariti izdelek, ki jim je omogočil vstop v najvišjo ligo. Vstop v svet, kjer so kraljevali njihovi idoli, kot so The Rolling Stones. Stvaritev, ki sliši na ime Highway to Hell, je bila izdana 27. julija 1979.
Navkljub vsem žrtvovanjem, ki jih je tekom poti do vrha od benda zahtevala usoda, ta ni še ni bila potešena. Kajti najnovejša žrtev je prišla v obliki življenja pevca Bona Scotta, ki je umrl 19. februarja 1980. Posledice njegove smrti niso bile nikoli v celoti pojasnjene (TUKAJ si lahko preberete našo recenzijo knjige, ki je v povezavi z zadnjo ponudila kar nekaj novih dejstev). Zanimiva je bila tudi izbira producenta nastajajočega albuma, saj Robert John “Mutt” Lange ni bil prva izbira; Lange je kasneje pazil tudi na zvočno podobo albumov Back in Black (1980) in For Those About to Rock (We Salute You) (1981). Kajti kot prvi se je z zasedbo preizkusil Eddie Kramer, ki je v preteklosti že sodeloval z odmevnimi imeni – Jimi Hendrix, Kiss in Led Zeppelin je le nekaj strank.
Kar se tiče skladb, se pred vami nahaja izdelek, ki predstavlja odlično izhodišče za vsakega poslušalca, ki bi rad bolje spoznal bendov katalog. Kajti album še zdaleč ne sestavlja zgolj naslovna skladba, ki je zasedbi omogočila vstop v glavno ligo. To vam bo dokazala že njena naslednica ‘Girls Got Rhythm’. Šolski primer dokazovanja enačbe »Bon Scott=eden najboljših piscev besedil vseh časov«. Tako preprosto in pričakovano, hkrati pa še zmeraj tako navdihujoče ter edinstveno. Da o komaj opaznih odtenkih disco glasbe, ki so takrat kraljevali glasbenim lestvicam, in ki so morda najbolj opazni pri ‘Touch Too Much’, niti ne začenjam.
Čeprav ‘Beating Around the Bush’ nekoliko skazi albumov tek, ne obupajte. Prihaja koncertna stalnica ‘Shot Down in Flames’, ki jo zasedba izvaja na skoraj vsaki turneji. Mojstrovina od glave do pet. Še en dokaz česa je bila zmožna postava Rudd-Young-Young-Scott-Williams.
Po najslabši skladbi na albumu, imenovani ‘Get It Hot’, ki vam z izjemo solidnega riffa in bobnarske spremljave ne more ponuditi ničesar, kar bi vam vzelo sapo, se ta znova začne vrteti v pravo smer. Čas je namreč za kultno ‘If You Want Blood (You’ve Got It)’, ki ne potrebuje dodatne predstavitve in ‘Love Hungry Man’, ki skupaj s svojo predhodnico pripravi teren za popoln zaključek albuma. Za ‘Night Prowler’, za skladbo, ki je (poleg kontroverznosti, povezane s ploščino naslovnico) poskrbela, da se je plošča prodajala dobro še leta po svojem izidu. Gre namreč za neuradno himno serijskega morilca Richarda Ramíreza, Night Stalkerja, ki je leta 1985 moril v okolici Los Angelesa. Presojo, ali gre pri skladbi za dejansko čaščenje peklenščka ali opevanje junaštva mladega fanta, ki se skuša le pretihotapiti v sobo svojega dekleta, prepuščam vam.
Plošča Highway to Hell tudi štiri desetletja po svojem izidu deluje sveže in prepričljivo, tako kot tudi velika večina preostanka kataloga, ki ga je zasedba posnela s Scottom. Organsko, pristno in brezčasno. Če držijo govorice, da bend med domnevnimi pripravami novega albuma zaradi smrti Malcolma Younga ni našel potrebnega navdiha, temveč je svoje moči raje usmeril v pripravo almanaha, posvečenega obravnavanemu albumu, ki naj bi vseboval tudi nekatere neizdane skladbe, bo tudi to več kot dovolj. Kajti zadnji album s pevcem Johnsonom ni deloval ravno prepričljivo, prej kot izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz preteklih let.
OCENA: 4,5/5,0
