Za Ninom in tovariši je izjemno razgibana koncertna pomlad. V le nekaj mesecih so v Zagreb (nekaj pa tudi v Beograd) pripeljali vrsto prepoznavnih metalskih imen, med njimi Artillery (reportaža), Rhapsody of Fire, Grave Digger (reportaža), Vicious Rumors (reportaža), Agent Steel (reportaža), Omen in Tima »Ripperja« Owensa. Koncertna dejavnost pa se s poletjem ne zaključuje, saj je seznam napovedanih izvajalcev za preostanek leta že skoraj tako dolg kot seznam tistih, ki so Zagreb obiskali v prvi polovici leta.
Nino je z dosedanjim odzivom občinstva zadovoljen, čeprav organizacija koncertov vedno ne prinaša finančnega uspeha: “Dva koncerta se finančno nista izšla in smo z njima ustvarili minus, drugi pa so bili finančno uspešni, tako da je celotna zgodba na koncu sprejemljiva. Tudi tista dva koncerta sta bila odlična, morda celo med boljšimi. Če potegnemo črto pod prvo polovico leta, je bilo vrhunsko.”
Pri izbiri izvajalcev se organizatorji ne ravnajo zgolj po njihovi prepoznavnosti ali potencialnem obisku. Prvi kriterij je precej preprost – glasba mora biti všeč tudi njim: “Glavni kriterij je, da so všeč nam. Ne bomo organizirali koncertov bendov, ki nam niso všeč.” Temu seveda sledi finančni vidik. Velika svetovna imena so za manjše organizatorje pogosto nedosegljiva, zato se usmerjajo predvsem v izvajalce, ki imajo kultni status in zvesto občinstvo, vendar še vedno sodijo v širši “metalski underground”: “Nimamo denarja, da bi pripeljali res velika imena, zato se ukvarjamo predvsem z manjšimi oziroma underground izvajalci.”
Tudi žanrska usmeritev je precej jasno določena: “Gledamo predvsem na heavy, thrash in power metal, torej bolj old school zadeve. Modernih stvari niti sami ne poslušamo in jih zato tudi ne organiziramo. Zanimajo nas predvsem osemdeseta in (deloma) devetdeseta.”
Občinstvo, ki se vrača
Po več letih organiziranja koncertov se je okoli dogodkov oblikovalo stalno občinstvo. Ne gre za množice, kakršne obiskujejo največje rockovske in metal dogodke, temveč za nekaj sto obiskovalcev, ki se redno vračajo: “Publika obstaja. Ni je ogromno, vendar je je za zdaj dovolj. Na večino koncertov prihajajo bolj ali manj isti ljudje.”
Pri posameznih izvajalcih se struktura obiskovalcev nekoliko spremeni. Rhapsody of Fire so denimo pritegnili širši krog poslušalcev, pri bolj underground imenih pa organizatorji pogosto srečujejo znane obraze. Pomembno je tudi, da koncerti že zdavnaj niso namenjeni zgolj Zagrebčanom: “Obiskovalci prihajajo iz različnih delov Hrvaške in iz Slovenije. Imamo obiskovalce z Reke, iz Pulja, Zadra, Splita … Veliko je zelo zvestih ljudi, ki pridejo praktično na vsak koncert.”
Prav zvestoba obiskovalcev omogoča nadaljevanje programa, ki je za komercialno usmerjene organizatorje pogosto premalo zanimiv. Nino odnos med organizatorjem in publiko povzame zelo preprosto: “Kar damo sceni, nam ta vrne.”
Grave Digger prerasli Hard Place
Eden največjih uspehov letošnje koncertne sezone je bil nastop skupine Grave Digger. Koncert je bil prvotno napovedan v Hard Placeu, zaradi velikega zanimanja pa so ga morali prestaviti v večji Boogaloo. Nino priznava, da ga takšen razvoj dogodkov ni posebej presenetil: “Ko so Grave Digger nazadnje igrali v Zagrebu, je bilo na koncertu morda sto ljudi ali celo manj, zato so bili nekateri skeptični. Sam pa sem verjel, da je zdaj dozorel čas in da je Grave Digger vendarle nekoliko prevelik bend za Hard Place.”
Odločitev za prvotno napoved manjšega prizorišča je bila premišljena: “Za začetek smo koncert vseeno postavili v Hard Place. To je bila varnejša možnost, hkrati pa smo želeli ustvariti nekaj ‘hypa’, da bi ljudje pohiteli z nakupom vstopnic in bi videli, pri čem smo. Sam sem že od začetka približno vedel, da bomo koncert na koncu prestavili v Boogaloo, in tako se je tudi zgodilo.”
S selitvijo v večji prostor se je spremenila tudi zasnova dogodka. Dodali so več predskupin in koncert približali formatu manjšega festivala: “Želeli smo ponuditi še dodaten razlog, da se ljudje odpravijo na pot in pridejo v Zagreb.”
Brez manjših bendov ni scene
Pomemben del koncertov predstavljajo lokalne in regionalne predskupine. Nino pravi, da dobiva ogromno ponudb mladih oziroma manj uveljavljenih izvajalcev, njihovo vključevanje v program pa vidi kot del odgovornosti do širše scene: “Želimo jim dati možnost, da igrajo, ker če jim je ne bomo dali mi, nekateri praktično ne bodo imeli kje igrati. Seveda obstajajo ljudje, ki se pritožujejo, da je na koncertu preveč predskupin, ampak vedno bo nekoga nekaj motilo.”
V Zagreb tako vabijo hrvaške, srbske in slovenske skupine, pri katerih nastopi pogosto niso povezani z večjim zaslužkom: “Ti bendi pogosto igrajo praktično zastaonj – pokrijejo se jim osnovni stroški, dobijo kaj za pojesti in popiti. Zato jim lahko samo snamem klobuk. Vse skupaj temelji predvsem na ljubezni do glasbe.”
Takšen pristop nameravajo nadaljevati tudi jeseni: “Na skoraj vsakem našem koncertu bo nastopil kakšen tak bend. Za nekatere bo to celo prvi nastop v Zagrebu.”
Ko glasbeni idoli pridejo z odra
Organiziranje koncertov pomeni tudi neposreden stik z glasbeniki, ki jih je Nino pred tem dolga leta poznal predvsem z odrov in plošč. Izkušnje so različne. Med najprijetnejšimi omenja člane skupin Artillery, Omen, Vicious Rumors in Rhapsody of Fire: “Artillery so zelo prijetni ljudje – skromni in prizemljeni. Z njimi sem preživel dva ali tri dni. Tudi z Omen sem preživel precej časa in so odlični. Vicious Rumors so bili fantastični, res prijetni ljudje. Tudi Rhapsody of Fire so bili super.”
Vsi osebni stiki pa niso izpolnili pričakovanj: “Geoff Tate denimo ni bil posebej razpoložen za druženje. Čeprav sem organiziral koncert, ga praktično nisem videl. Je seveda veliko ime in to razumem, vendar je bil precej nedostopen. Nekoliko sem bil razočaran tudi nad Timom ‘Ripperjem’ Owensom.”
Presenetil ga je John Cyriis iz Agent Steel: “Celo John Cyriis je bil zelo prijazen in se je fotografiral z oboževalci.” Nekoliko bolj zadržani so bili člani Grave Digger, kar Nino pripisuje tudi desetletjem, preživetim na turnejah: “Na splošno pa so zgodbe pozitivne. Včasih si samo nekoliko razočaran, ker si kakšen glasbenik ne vzame pol ure za ljudi, ki kupujejo njihove plošče in majice.”
Od Raven (vstopnice) do poklona ex-Yu metalu
Koncertni program se nadaljuje s skupino Raven (naš intervju), kultnimi pionirji britanskega heavy metala: “Raven so absolutni kult. Nikoli niso zares izstopili iz undergrounda – ali zasluženo ali ne, je drugo vprašanje. Imajo svoje oboževalce, v živo pa so odlični in polni energije.”
Nino si želi predvsem dovolj obiskovalcev, da bo koncert dobil pravo klubsko atmosfero: “Upam, da bo prišlo vsaj okoli sto ljudi, da bo klub videti dobro. Bend ne more igrati pred petimi ljudmi. V osemdesetih so Metallica in Anthrax odpirali za njih!”
Drugačen koncept predstavlja YOU Metal Festival, ki naj bi na enem mestu povezal del metalske dediščine nekdanje Jugoslavije. Prvotna zamisel je bila še ambicioznejša: “Želel sem narediti večji, dvodnevni festival z vsemi imeni iz tega prostora, ki jih je še mogoče dobiti. Potem se je pokazalo, da teh imen pravzaprav ni več veliko.”
Med željami so bile Divlje jagode, Osmi putnik, Karizma, Legija in Annathema, vendar se sodelovanje zaradi različnih razlogov ni izšlo. Med osrednjimi imeni festivala bodo zato Bombarder (intervju), ki so pred dvema letoma navdušili v Laškem.
Slovensko sceno bodo zastopali Sarcasm, ki so letos izdali odličen album Soulless Machine (recenzija): “Sarcasm so bili logična izbira. Gre za enega najdlje delujočih slovenskih thrash metal bendov, ki je igral že v osemdesetih in so z manjšimi prekinitvami aktivni vse do danes.”
Posebnost festivala bo tudi nastop zasedbe Nož u leđa, ki bo pripravila poklon skupinama Dr. Steel in Legija: “Odločili so se, da bodo igrali prvi album Dr. Steel, poleg tega pa še tri skladbe Legije, pri katerih bo gost Enio Vučeta. Tako smo z enim nastopom dobili poklon dvema skupinama.”
Jesen v znamenju Tolkkija, Atrophy in Praying Mantis (vstopnice)
Med imeni, ki prihajajo v Zagreb, posebej izstopa nekdanji kitarist Stratovarius Timo Tolkki. Za Nina je njegov pomen v zgodovini skupine jasen: “Timo Tolkki je bil zame Stratovarius. Nekateri se s tem ne bodo strinjali, vendar je on tisti, ki je pisal pesmi. Tudi zunaj Stratovariusa je posnel nekaj odličnih stvari. Je fantastičen kitarist in avtor!”
Tolkki naj bi v Zagreb prišel z dobro spremljevalno zasedbo, repertoar pa bo v veliki meri posvečen Stratovariusu: “Če bo vse potekalo brez težav, bo to spektakel. Pričakujem poln Hard Place in parado hitov.”
Nekoliko izven običajnega metal programa bo nastop skupine Cockney Rejects. Ideja je prišla od Ninovega prijatelja in organizacijskega partnerja Bekima: “Sam nisem velik ljubitelj punka, ga pa ima rad Bekim, ki je predlagal koncert. Idejo smo sprejeli tudi zato, ker želimo pokukati v svet punka. Sam sem začel svojo organizatorsko kariero s punkom, zato bo šlo tudi za nekakšno vrnitev h koreninam.”
Jeseni prihajata tudi Atrophy in Praying Mantis. Danes je pot do izvajalcev precej drugačna kot v pred leti: “Ko nekaj časa organiziraš koncerte, prideš na mailing liste različnih agencij in izvajalci oziroma agenti se ti začnejo ponujati sami. Včasih smo morali mi pisati njim in plačevati letalske vozovnice, zdaj pa se stvari obračajo.”
Turneje omogočajo bistveno ugodnejše pogoje: “Zdaj je drugače. Bend je na turneji, mi pa se prilagodimo njihovemu terminu. Če so prosti v torek, bo koncert takrat. Cena je zato bistveno boljša in sprejemljivejša.”
Med obema napovedanima skupinama se Nino posebej veseli Praying Mantis: “Praying Mantis imam zelo rad. So kralji melodij. Njihov prvi album je kulten, vendar bi si želel, da ne bi zanemarili niti poznejšega obdobja.” Njegovo navdušenje nad koncertom najbolje povzame stavek: “Tudi če ne pride nihče, bom sedel pred odrom in jih gledal.”
Zaključek leta bo v pripadel glasbi Megadeth (vstopnice)
Med večjimi napovedmi za konec leta je David Ellefson, dolgoletni basist Megadeth: “Megadeth si ne moremo privoščiti. Trenutno jih v Zagreb ne more pripeljati niti kdo od večjih organizatorjev. To je tisto, kar lahko ponudimo mi.”
Ellefsonov program bo za ljubitelje Megadeth še posebej zanimiv: “Odigral bo celoten Countdown to Extinction (1992), kar je že samo po sebi odlično. Je vrhunski basist s super odrsko karizmo. Če bomo koncert dobro promovirali, bi moral to biti pravi thrash metal spektakel.”
V začetku prihodnjega leta je napovedan še Doogie White, nekdanji pevec Rainbow. Njegov nastop bo v veliki meri posvečen albumu Stranger in Us All (1995): “Kje drugje bomo danes sploh še lahko slišali te skladbe? Nikjer!”
Prav dejstvo, da je White na albumu dejansko pel in sodeloval pri njegovem nastanku, daje koncertu drugačno težo od klasičnega tribute nastopa: “Doogie je dejansko pel na Stranger in Us All in sodeloval pri pisanju skladb. Zato je popolnoma legitimen izvajalec tega materiala. Poleg albuma bo odigral še nekaj drugih Rainbow klasik.”
Ekskluzivno: Crimson Glory
Največjo napoved je Nino prihranil za prihodnje leto: “Mislim, da je to celo krona naše dosedanje organizatorske kariere. 17. maja (datum še ni uraden) prihodnje leto imamo potrjen Crimson Glory v Beogradu. Če jim odpade Budimpešta oziroma se tam ne bodo uspeli dogovoriti, bomo dobili tudi Zagreb.”
Crimson Glory (naš intervju z Benom Jacksonom) so letos po dolgem premoru izdali nov material: “Zelo dobro so ujeli zvok svojih starih plošč, tudi pevec spominja na Midnighta. Album seveda ni na ravni prvih dveh, vendar je zelo soliden.”
Skupino je že videl v živo na festivalu Keep It True, zato ve, kaj lahko pričakuje: “Pred nekaj leti sem jih gledal na Keep It True festivalu, v živo so odlični. Njihova prva dva albuma se lahko kosata praktično s čimerkoli!”
Silly Crew of the Drunken Kids in “Norilsk”
Poleg organizacije koncertov ostaja del Ninovega glasbenega življenja tudi njegov projekt Silly Crew of the Drunken Kids. Njegov razvoj opiše z nekaj samoironije: “Silly Crew of the Drunken Kids je kot otrok, ki je star že šest ali sedem let, pa še vedno ni zares shodil in spregovoril.”
Po obdobju kadrovskih težav je okoli sebe ponovno zbral glasbenike, s katerimi bi projekt lahko preselil tudi na koncertne odre: “Zdaj sem okoli sebe ponovno zbral nekaj ljudi, za katere mislim, da bi lahko skladbe dobro izvajali tudi v živo. Letos bi radi posneli še kakšno pesem, do prihodnjega poletja pa morda celo izdali album.”
Ena večjih težav ostaja iskanje pravih sodelavcev: “Pomembno mi je, da mi človek ustreza kot oseba in da je soliden glasbenik. Ni treba, da je virtuoz – en virtuoz v bendu je dovolj.” (smeh)
Prvi preizkus nove zasedbe bi lahko sledil že jeseni: “Če bo šlo vse po načrtih, bomo novembra igrali na Kontrafestu. Festival je sicer bolj usmerjen v punk in hardcore, zdaj pa so z nami vključili še metal. Če bo nova zasedba delovala, bodo sledili še drugi koncerti in album.”
Nino ima pripravljenega tudi precej novega materiala, vendar vse skladbe ne bodo nujno končale pri Silly Crew of the Drunken Kids: “Nekatere pesmi niso primerne za moj glas in so mi preveč všeč, da bi jih uničil.” (smeh) Zato razmišlja tudi o sodelovanju z drugimi pevci oziroma dodatnih projektih: “Raje bi jih dal nekomu, ki jih lahko odpoje bolje. O tem bomo več povedali, ko bo kaj konkretnega.”
Zahvala slovenskim medijem
Pogovor se je zaključil s pogledom čez hrvaško-slovensko mejo. Nino namreč opaža, da koncertov, ki jih organizirajo v Zagrebu, ne spremlja zgolj slovensko občinstvo, temveč tudi slovenski glasbeni mediji: “Zdi se mi, da na Hrvaškem nimamo prav veliko medijske podpore. Seveda obstajajo mediji, ki nas spremljajo, in njim sem hvaležen, vendar imam občutek, da ste slovenski mediji pri tem nekoliko bolj ažurni. Ko nekaj objavimo, se pri vas že čez kakšen dan pojavijo novice o tem. Spremljate nas, promovirate koncerte in nam pomagate! Najlepša hvala”