Ko beseda nanese na Pink Floyd, se večini pred očmi prikrade famozni trikotnik in lesk mavričnih barv ter akustični rifi njihove radijsko najbolj predvajane ‘Wish You Were Here’.
Ob omembi skoraj bogokletnega “veš, da k nam prihajajo eni najboljših imitatorjev skupine” pa večina le zavije z očmi in cinično pripomni, da to ni isto, da so to zgolj glasbeniki, ki sami niso dosegli nič, preživljajo pa se na račun drugih.
Ohranjevalci zapuščine ali preračunljivi oportunisti? Kakorkoli že, Podalpje je zadnjih nekaj let več kot očitna Meka za coverbande imen, ki nas zaradi majhnosti in še nekaterih drugih tegob iz leta v leto vztrajno izpuščajo iz svojih koncertnih zemljevidov.
Brit Floyd se pri nas niso ustavili prvič
so na odru izjemni. (FOTO: Marko Alpner)
Tudi zadnji ponedeljek ni bil izjema. V sklopu počastitve 50-letnice spočetja Pink Floyd in koncertne turneje Space and Time World Tour 2015 so se v ljubljanski Hali Tivoli ustavili britanski Brit Floyd.
Paradni konj angleške produkcijske hiše CMP Entertainment je svojo glasbeno pot pričel na pogorišču razpuščenega The Australian Pink Floyd Show, ko je založba zaradi nenehnih sporov med vodstvom in menedžmentom potrebovala novo ime.
Poskrbelu za pravno zvočno ekskurzijo
Zvočna ekskurzija v vse prej kot skromno zapuščino Pink Floyd se je pričela nekaj po 20:00, ko so še zadnji obiskovalci vstopili na koncertno prizorišče.
Ozračje ni bilo naelektreno zgolj zaradi vzhičenja, da bomo nekateri prvič vsaj približno izkusili magijo Pink Floyd, ampak je svoje prispevala tudi video podpora, s katero je skupina začinila svoj nastop.
Okroglega zaslona s švigajočimi projekcijami starih albumov, arhivskimi posnetki in različnimi glasbenimi vložki človek resnično ne vidi vsak dan.
Stvar, s katero je nemogoče zgrešiti. Hkratni nostalgični spomini na mladost starih in skrb, da zapuščina preteklosti ne bo zamrla z novo zoro.
Avdiovizualni sprektakel navdušil
Avdiovizualni spektakel Brit Floyd je v dobrih dveh urah in pol ponudil pregled uspešnic svojih vzornikov.
Med množico pričakovanih himn, kot so Another Brick In The Wall, Wish You Were Here, Money, The Great Gig In The Sky, Comfortably Numb in Shine On You Crazy Diamond so se znašli tudi dragulji, ki zaradi teh ali onih razlogov s strani originalov niso dobili veliko priložnosti.
Britanci so tako iz obsežne zakladnice mojstrovin potegnili See Emily Play,krivično prezrt biser iz leta 1967, ki je dolga leta čakal na svoj vnovični koncertni povratek.
Nekdanja hipijevska kraljica halucinacij in zlorab LSD znamkic tudi po skoraj petih desetletjih še vedno zgleda mladostno, le malo se je poredila, sprane hipijevske obleke pa je nadomestil gotski slog. In ne boste verjeli, še vedno se potika po gozdu.
Poleg odisejade po zlatem obdobju zgodovine Pink Floyd, stvaritev med ploščama Dark Side of the Moon (1973) in A Momentary Lapse of Reason (1987) ter The Division Bell (1994) so se Brit Floyd dotaknili tudi zadnje The Endless River (2014) in njene Louder Than Words, ki za razliko od preostalih skladb na plošči vsebuje tudi besedilo.
Čeprav je marsikoga zagotovo zmotilo dejstvo, da coverband igra nekaj, kar še vedno čaka na svoj precedenčni nastop s strani originalov, je vsako negodovanje nesmiselno.
Pravoverni oboževalci in samooklicani puristi namreč pogosto pozabljajo, da so originalni Pink Floyd že davno razpadli ter da je vsakršno ohranjanje njihove zapuščine, sploh na stopnji (in ceni) Brit Floyd, več kot dobrodošlo!
