Za poslušanje – 10 glasbenih albumov po izboru: Jaša Lorenčič

Jaša Lorenčič (Foto: osebni arhiv)

Jaša Lorenčič najprej zase pove, da je – pisec.

Ker še vedno najbolj verjame v pisano besedo. O, ja. Pa čeprav hkrati verjame v citat, ki je napak pripisan Laurie Anderson, s katero je imel krasen intervju leta 2012, ko je imel Maribor EPK, ali pa Elvisu Costellu, da je »pisati o muziki kot plesati o arhitekturi«.

Lorenčič je začel s pisanjem v osnovni (Brainstorm) in srednji šoli (Borec) ter se nato (z)našel na praksi na Večeru, kjer je pisal – poleg športa, popkulture, Maribora – tudi številne koncertne reportaže in intervjuje. Ja, bila so leta, ko je doma in na tujem obiskal 113 koncertov. Na leto. Pa ne zato, da bi štela kvantiteta. Kje pa. Od najmanjših možnih špilov (Repetitor za 37 ljudi, Jake Bugg za 250, Noel Gallagher za 1.500, Coldplay ko so še igrali v dvoranah, Oasis v Trevisu) do stadionskih presežkov (Bruce Springsteen, Metallica, Guns N’ Roses, U2, AC/DC).

Lorenčič piše glasbene recenzije domačih albumov za Odzven (Sigic), še vedno občasno zaide na kak koncert za Večer, že štiri leta piše dnevnike v času Festival Lenta, sicer pa ima svoj blog (Urbani.si), kjer ga občasno še kako zanese v pisanju o glasbi. Najpogosteje ga boste sicer slišali dvakrat tedensko na Radiu City (Mariborske), sodeluje pri Navijaški coni, že sedem let vodi nogometni podkast Ofsajd, piše tv recenzije za Ekran… In še in še.

In četudi je dobil šablono za pričujočo rubriko, si je spisal uvod in dodal še izkušnje ob poslušanju posameznega albuma. Upajoč, da bo tudi to objavljeno. Zakaj? Ker – verjame v pisano besedo. In se je pripravljen kregati o tem, če je November Rain najboljši komad vseh časov. Ni. Ker… Ima pa rad lestvice. Zelo. Ker so tu zato, da bi se o njih prepirali. Ampak na nivoju.

10 GLASBENIH ALBUMOV ZA POSLUŠANJE


The Beatles – Let it Be (1970)
Metallica – Kill ‘Em All (1982)
Guns N’ Roses – Appetite for Destruction (1987)
Oasis – Definitely Maybe (1994)
The Black Keys – El Camino (2011)
Marko Brecelj – Cocktail (1974)
Dandrough – Ko pride Bog (1996)
Zmelkoow – Čiko, Pajo in Pako (1996)
Siddharta – ID (1999)
Alo!Stari – Pa kaj te s tao je? (2021)



Dodatna pojasnila o izboru:

The Beatles – Let it Be (1970)

Čeprav je (pred)zadnji album in že daleč od prelomnih albumov. Je bil tisti album, ki je naredil razliko. Mogoče že zaradi formata. Doma smo imeli cel kup vinilk, ki sem jih kasneje presnemaval prek stolpa na kaseto. O, ja. Si lahko mislite kvaliteto? Iz znucane vinilke na kaseto? Dijo mijo! Pa je šlo. No, Let It Be smo imeli pa na cedeju. Pa saj ne, da je, kaj, 10,12-letnemu fantu to naredilo razliko. Ni. Album je tekel, bil je koncizen, in je imel v Dig It, z naskokom najkrajšem komadu The Beatles, nekaj nenormalnega: še to si se naučil, ta tekst. In četudi si se kasneje napiflal, da je Phil Spector razjebal produkcijo… So Two of Us, Across the Universe, I’ve Got A Felling in Let It Be prekrasni komadi, I Me Mine pa še en dokaz, kako in koliko je George obvladal.

Metallica – Kill ‘Em All (1982)

Metala sem se bal. Ker nisem imel pojma o njem. No, razen to, da sem se ga bal. Neutemeljeno, itak. Ker sem videl majice, naslovnice, ne da bi poznal muziko. Doma ga nihče ni poslušal, zlati, pardon, črni časi zdavnaj mimo. Razen, ko sem priletel v Klub MC. Leto je 2000, Napster komaj zaživi, doma imamo še internet na impulze. Priletim v lokal pred prvo čago na šoli, slišim dober komad, svinjsko dober. »Kdo to poje?« vprašam za šank. In se tipoma zmeša. Češ, odjebi. Zajebavaj koga drugega. Ne, res, majke mi, ne vem. Komaj sta popustila in rekla: »Metallica – Enter Sandman«. Jebiga, YouTube je bil pet let vsaj stran, mobitel je bil cigl z zlomljeno anteno. Šele kasneje sem metal zares vpil. No, bolj ta(k) metal. In ko sem ga res, v čisto posebnem letu, me je zadelo, kako neobičajno nenavaden je in bo Kill ‘Em All, prvi album Metallice. Štikl Four Horsemen bo pač… Meni vedno naj ta naj. In nasploh večina prvega albuma, ki je posnet prehitro, narobe, na silo, James premlado kriči, Lars tolče, kjer hoče, Kirk skuša pokazati, zakaj je bila dobra ideja nagnati Mustainea, ki je spisal kar nekaj komadov, Cliff pa je še zelo živ, ampak še ne nauči Jamesa, kako se prileze do Oriona. Album, v katerem pa je toliko energije. Hm, očitno bom izbral skoraj same prvence?

Guns N’ Roses – Appetite for Destruction (1987)

Album, ki bo vedno štrlel. Album, ki bo vedno najbolje prodajani debitantski album vseh časov. Album, ki je bil tako dobro preklet in prekleto dober, da ga vedno poslušaš skozi. V celoti. In se ga, ko si v srednji šoli, na kitari nekaj kakor naučiš. V celoti. Plošča, ki je tako trda, pa nežna. Hkrati. Vse to poosebi Rocket Queen. S Slashem sem imel intervju, ko je gostoval v Ljubljani solo, in ga vprašal, če so oni kdaj kupili kovčke komu, tako kot so jih Aerosmith njim na zloglasni turneji, ko je Appetite tako usekal, da je Lars Ulrich bojda, ko je bila Metallica na krilih Master Of Puppets, rekel: »Fantje, v kurcu smo, ti nas bodo zgazili«. Mr. Brownstone je pesem, v kateri sem se najbolj našel. Vedno. Welcome to the Jungle me jezi, ker prvega sola nikdar ne bom zaigral, kot je treba. Sweet Child O’Mine pa najboljši komad. Sploh.

Oasis – Definitely Maybe (1994)

Moj prvi spomin na Oasis je sicer iz, mislim da, silvestrovega 1995 ali 1996. Bili smo pri sosedih, kjer sta sestra in njena sošolka stikali po cedejih in nekdo je vtaknil naslednji, drugi album (What’s the Story) Morning Glory. In ne vem, ali smo ga poslušali v celoti, kot se je takrat poslušalo vse albume, vem pa, da me je čisto zadela Champagne Supernova. Do danes meni najljubši komad. In potem zavrtimo čas precej naprej. Leto je 2005 ali 2006. Z Gregorjem Jančičem, ki še ni pevec Happy Ol’ McWeasel, naš band Overdrive pa še ni neslavno magnifikantno propadel, se peljeva na vaje. In on mi vsakič znova začne s tem. »I liveee my liiiifeee in the ciiiityyyy!«. O, ja. Album, za katerega sem potreboval ravno dovolj razočaranj, da je trofil. Ko je, ni spustil. Še danes tisti, ki ga spustim, ko ga res rabim. In tudi tega: od Rock’n’roll Star do bizarne Married With Children. Imel sem kolega, ki je naročal gin & tonic tako, da je zapel cel komad. Sam pa sem postal tisti kolega, ki je v Cigarettes and Alcohol videl tudi mariborsko usodo. Nimaš nič. Brezposelnost. Rabiš pa… Eskapizem. No, s tem ga dobiš.

The Black Keys – El Camino (2011)

45 minut. Sama. Špil je trajal, koliko, uro pa pol? Ampak skoraj pol špila sta bila sama. Tam. V tisti dvorani v Münchnu, kjer sem tri leta zapored videl nekaj kakor koncerta leta. Mogoče, ker so bili na koncu leta? El Camino je bil album, ki je Black Keys pripeljal vse do nas. Band, ki je potreboval predolgo. In vseeno dal upanje. Da bo kitara spet… Harala. Pa ni. Ne za dolgo. Žal. Prepozno. Ampak… Little Black Submarine pa bo ostal komad, ki je resda preblizu Stairway to Heaven, ampak si vzame čas. In premor. Pa album je tak, da ga rolaš. Do konca. Kot bi lahko rekel tudi za AM od Arctic Monkeys, ki mi je v živo dal focn: isti band, isti plac, par let razlike, pa čiiiisto drugačen koncert.

Marko Brecelj – Cocktail (1974)

Ker ima Škandal v rdečem baru. Ja, že zato.

Dandrough – Ko pride Bog (1996)

Preslabo posnet album. Nahajpan in prekopiran. In še in še. kar, dajmo, poslušamo. Album, ki ga nikdar nisem videl v originalni pakungi. Ker… Je rariteta. Še Ezy-G mi je rekel, da ga vmes ni imel. Del dvojca, ki je v Mariboru gor postavil rap sceno tik za Ali Enom (in Janom Plestenjakom, hehe). Iz nule. Dva tipa iz tretjega letnika! Zrcalce, zrcalce, Hardcore, Misli s misli, Iz zibelke v grob in kakopak Dobrodošli v Maribor so (p)ostali del urbanega Maribora vsaj toliko kot celotni udarni novi val. Ja, lahko, ne, moral bi našteti Ikebano (Lačni Franz) ali meni ljubšo Polni razlik (Preporod). Ampak nekako je to album, ki četudi je hip-hop, ima v sebi tisto rockersko, celo punkersko dušo. Da nekaj… Narediš. Ker zakaj pa ne?

Zmelkoow – Čiko, Pajo in Pako (1996)

So trenutki v življenju, ko je življenje… Ne, to zveni prepompozno. Sploh za ta album. So trenutki, ko je življenje, no, živeti. Ne, ni še smisel življenja, to ni Bit. Ne ta album. Ko sem pisal serijo Legendarni. Kultni. Nepozab(lje)ni za Večerovo sobotno prilogo, sem vse albume pač poslušal za nazaj in iskal/našel sogovornike. Saj veste: Tomaž Pengov, Buldožer, Martin Krpan, Niet, Lačni Franz… Pa še kaj se najde. Ampak samo en album pa sem slišal tako, kot je treba. V živo. Zmelkoow so ga odigrali v Klubu MC v mariborskem kompleksu Pekarna. In to tako, kot je treba. V celoti. Od prvega do zadnjega komada. Ja, s pavzo pred »hidden« song vred. Čiko, Pajo in Pako je album, ki mi ga je kolega za šankom odpel v celoti. Mhm. V. Celoti. Album, ki si ga še vedno dam gor, kadar… Se išče šus. Od uvodne Primavere, preko bondovskega Sergia in udarnih Jaz se vrtim, Mogoče me ni in do ene najboljših rock balad sploh, Sentiša navadnega, ki so še piflarkam mehčala kolega, medtem ko si se ti matral z bareji na kitari.

Siddharta – ID (1999)

Nesojeni najboljši indie rock album, ki nikdar ni želel biti indie. Siddharta je prišla v času, ko se mi je že zdelo, da ne bom dočakal ničesar »tu in zdaj«. In da bom do onemoglosti pobiral, kako sem najboljše že bil zamudil. Potem pa osmi razred osnovne šole in foter, ja, foter prinese ta cd domov. Tri leta starejša sestra je imela prvi discman, kasneje sem dobil še jaz svojega, borba za en cd pa takšna, da sva cd, če je to sploh možno, znucala. ID je bil album, ki je imel toliko neke naivne mistike, sploh z uvodi, in tekste, ki jih še doooolgo nisem razumel (»je zame arest azil«). Siddharto sem videl vsaj dvajsetkrat v živo, tudi v Berlinu, ja, na obeh stadionih (Bežigrad, Stožice), intervjuval po dolgem in počez in tudi slišal ID v živo ob obletnici v Cvetličarni. Ampak nič se ne more primerjati z njihovim poznopopoldanskih terminom na Piše se leto 2000 (ali je bilo celo 1999), ko so bili še tik pred tem, da zares eksplodirajo. ID je album mladosti, branja, iskanja. Do danes. Le Mavrica naj komad, L.E. večna enigma, Indija mistika, Siddharta pa remek kitarsko delo vsaj dveh kitar. Da Pot v x in Lunanai seveda ne omenjam. In tega, da imam kolega, ki uživa v Nespodobnem opravilu.

Alo!Stari – Pa kaj te s tao je? (2021)

Album, za katerega Maribor ni vedel, da ga je potreboval. Seveda je prišel prepozno. Moral bi priti vsaj tam nekje na prelomu tisočletja. Saj to vedo tudi člani banda. Še dobro, da je bil Tine Matjašič v prelomnem obdobju, sedel na kavč, vzel kitaro in povedal, kar je bilo treba povedat. In to tako. Po naše. Mariborsko. Plošča, ki smo jo v lokalu, kamor redno zahajam, tolikokrat preposlušal, da že skoraj »grozimo« bandu, naj za vraga posname novega. Pa si mislim, da mi bo spet zabrusil Danes se mi nea da.