Eden največjih povratkov v sedaj že prejšnjem letu in ena najlepših zgodb v zadnjih mesecih je nedvomno kultna glasbena skupina Niet. Po slabih treh letih je ponovno zavreščalo pod odrom, prav tukaj v kranjskem KluBaru, kamor so se 26. decembra vrnili za drugi razprodani koncert.
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so morali ponoviti koncert zaradi takšnega navala. Zaradi evforije, ki so jo povzročili sami s svežo energijo, novim žgočim zanosom in strastno željo, da zgolj igrajo. Ker so pogrešali adrenalin in stik s publiko. V zadnjih 35 letih so doživeli kar nekaj vzponov in padcev, ampak vztrajajo in mi poslušalci smo jim hvaležni.
BORUT MAROLT: Mi smo dlje časa čutili, da bomo morali končati, v bistvu smo se že pri snemanju albuma pogovarjali o tem, koliko časa bi še nadaljevali. Takrat smo rekli kakšno leto in pol, na koncu smo ravno tam okoli zaključili. Vedeli smo, da si moramo vzeti nekaj časa zase.
Njihovi začetki segajo v daljno leto 1983, ko jih je v vrtinec zajelo hardcore punk gibanje, ampak vedno so bili samosvoji. To je tudi razlog, zakaj so se obdržali in so še danes tako zelo priljubljeni. Ker so nezlomljivi, zvesti samim sebi, iskreni do glasbe in poslušalcev. Od njihove originalne zasedbe je ostal samo še kitarist Igor Dernovšek, toda v postavi blestijo še Robert Likar, Janez Brezigar in Tomaž Bergant. Boruta Marolta kot enega najboljših frontmanov, kar jih imamo, pa sploh ni potrebno dodatno predstavljati.
IGOR DERNOVŠEK: To je res tisto, kar človeka žene naprej, ko vidi, da na koncerte prihajajo tudi mladi. Z vsako novo generacijo dobivamo nove poslušalce. To je res nekaj neverjetnega. Zares smo hvaležni. Raznoliko publiko imamo, od najstnic z zobnimi aparati do tistih z bolj redkimi lasmi iz punk generacije. Več je mladih.
Veliko povratek jim ni uspel samo z naslovi v medijih, temveč tudi z ohranjeno kvaliteto muziciranja. Niso dolgo potrebovali, da so se ponovno začutili, ugotovili, kako bodo zapeljali naslednjih nekaj mesecev in kaj je tisto, kar jih povezuje. Novembra lani je bitko z boleznijo izgubil njihov prvotni basist Aleš Češnovar in zdelo se je kot, da bo to res konec za legendarno skupino, ampak so se še enkrat več vrnili, še bolj povezani, močnejši in udarnejši. Strupeno dobri.
IGOR DERNOVŠEK: Že v osnovi nismo bili nikoli punk skupina. Bili smo del hardcore gibanja, ker za nas je bil punk že takrat nekaj preživetega. Nam so se Sex Pistols zdeli kot The Beatles, ampak v dobrem smislu, kot nekaj, kar ne sodi v to zgodbo. Bili smo del gibanja, ampak zelo hitro smo ubrali svojo smer. Po celem svetu so privrženci gibanja podpirali to vse self made ideologijo, mi pa nismo nekako pripadali. Želeli smo si nekaj svojega in z ‘Depresijo’ smo res šli v novo smer, kakršna koli je že bila. Ali se temu reče punk, Niet ali hardcore, nam nikoli ni bilo pomembno. Po glasbeni plati smo res najbolj podobni punku, tekstualno pa nikoli nismo sodili v jedro punka, ki je bilo izrazito družbeno kritično. Naši teksti so bili bolj osebno-izpovedni. Z zadnjimi tremi ploščami smo postali bolj punk, kot smo kadarkoli bili. Zato, ker se nam zdi kapitalizem bolj nujen kritike in upora, kot je bil takrat socializem.
Na koncertu so odigrali vse največje, med drugim ‘Molk’, ‘Sam’, ‘Tvoje Oči’, ‘Izobčeni’, ‘Vijolice’, ‘Umiranje’, ‘Srečna Mladina’, ‘Melanholija’, ‘Depresija’, ‘Pejd Že Stran’, ‘Rad Imam Dež’. ‘Temni Oblaki’, ‘Dekle Izza Zamreženega Okna’, ‘Ruski Vohun’, ‘Paranoja’, ‘Perspektive’, ‘V Stanju Zanikanja’, ‘Vidim Rdeče’, ‘Sranje’, ‘Heroj’, ‘Ritem Človeštva’, ‘Lep Dan Za Smrt’, Bil je Maj’, ‘Ti in Jaz in Noč’ in ‘Februarja. Ljudje so surfali in se metali. Totalna norija. Absolutno zasluženo. Totalni Niet.
