Večer talentov z Mr. Big

Mr. Big med nastopom v Kinu Šiška. (FOTO: Aleš Žnidaršič)
Mr. Big med nastopom v Kinu Šiška. (FOTO: Aleš Žnidaršič)

Veliki trgi v dobrih časih, manjši v slabih, bi dejali ekonomisti, z nekoliko bolj strupenim podtonom in drugačno postavitvijo v kontekst pa bi lahko slednje izustil tudi kakšen cinik. Namesto grafov, formul in ostalih dogovorjenih simbolov bi zadnji različici sledilo pojasnilo v smislu, da se je naš koncertni trg tekom let (z nekaj svetlimi izjemami) spremenil v vmesno avtocestno počivališče velikih glasbenih imen, nastalo vrzel pa da tako ali tako polnijo le izvajalci, ki jih je duh časa že pošteno potisnil v pozabo.

FOTO: Aleš Žnidaršič

Da ne dolgovezim preveč, saj prvi avgust ni bil le dan spomina na leto 1498, ko je Krištof Kolumb ‘odkril’ Venezuelo, ali na leto 1936, ko so se v Berlinu začele olimpijske igre, temveč tudi dan, ko sta v ljubljanskem Kinu Šiška nastopili zasedbi Fozzy in Mr. Big.

Brezsramno nastopaštvo

Kot prvi so, vsaj kar se tiče mene, na oder stopili člani zasedbe Fozzy. Bend, ki je svojo glasbeno pot začel leta 1999, kot združenje ljubiteljev Black Sabbath. Ste mislili, da gre pri podobnosti imen zasedbe in pevca njihovih vzornikov zgolj za naključje?

A, Black Sabbath niso bili edini, ki so vplivali na nastope Fozzy, saj so slednji prava fuzija nastopaških elementov zasedb, katere so pred njimi na glasbeni sceni orale ledino – v njihovih nastopih je moč zaznati vplive praktično vsega. Acdcjevsko sprehajanje kitarista med publiko, kissovsko uporabo umetne megle, davidleerothovsko koketiranje s publiko in še kaj četrtega. In kar je najpomembnejše, bend se tega niti najmanj ne sramuje. Če se greš nastopaštvo, se pojdi slednje stoodstotno, ali pa tega sploh ne počni.

Publika je prepevala in uživala. (FOTO: Aleš Žnidaršič)
Publika je prepevala in uživala. (FOTO: Aleš Žnidaršič)

Poleg opisanega velja izpostaviti tudi njihovega pevca, vsestranskega Chrisa Jerichoa, ki je koncertni oder že po nekaj minutah spremenil v svoj vadbeni prostor. Rokoborske vragolije, raba gasilnega ‘plamenometalca’ in simpatično učenje slovenščine je le nekaj stvari, s katerimi je bend do dobra ogrel koncertno prizorišče in tako pripravil teren za zvezde večera.

Ameriški, ne britanski

Naslednji so na oder stopili Mr. Big. Ne, ne tisti britanski iz sredine sedemdesetih, ki so ustvarili hit ‘Romeo’. Tisti drugi, tisti ameriški, ‘Wild World’, vidite, da veste.

FOTO: Aleš Žnidaršič

Projekt nekdanjega basista spremljevalnega benda Davida Lee Rotha Billyja Sheehana, ki je s slednjim sodeloval v času plošč Eat ‘Em and Smile (1986) in Skyscraper (1988), je svojo glasbeno pot začel leta 1988, ko so zadnji, Eric Martin, Pat Torpey in Paul Gilbert oblikovali t.i. »super skupino«. Zasedba je delovala do leta 2002, nato pa se je leta 2009 znova vrnila na sceno. Do danes je bend izdal devet studijskih plošč, zadnja Defying Gravity je izšla v lanskem juliju. Skoraj bi pozabil, v zasedbi je med letoma 1999 in 2002 deloval tudi Richie Kotzen, ki je pred nekaj dnevi tudi sam obiskal Ljubljano.

Violinski lok ali sveder, to je sedaj vprašanje?

Sedaj, ko ste na kratko spoznali oziroma obnovili zgodovino zasedbe, se lahko posvetimo koncertu. Sredini gostje večera so se na odru pojavili nekaj po pol deseti zvečer, ko so se z odra zaslišali zvoki ‘Daddy, Brother, Lover, Little Boy (The Electric Drill Song)’. Skladbe, s katero se je virtuoz Paul Gilbert približal (ali znova potrdil status enakovrednega) kitarskim bogovom, kot je na primer Jimmy Page. Če je slednji pri ‘Dazed And Confused’ uporabljal violinski lok, se Paul pri omenjeni skladbi nad kitaro izživlja s svedrom.

FOTO: Aleš Žnidaršič

Izletu v preteklost je sledila nekoliko novejša ‘Undertow’, ki nas je popeljala v leto 2011, ko je luč sveta ogledal album What If…. Nato pa je znova napočil čas za obujanje spominov na bendov (komercialno) najuspešnejši album Lean into It (1991), s katerega prihaja tudi največ izvajanih skladb, kajti tu je že bila ‘Alive and Kickin”

Kot verjetno veste, je zasedba v letošnjem februarju zaradi težav, povezanih s Parkinsonovo boleznijo, izgubila svojega originalnega bobnarja Pata Torpeyja, kateremu je bil posvečen čustveni uvod v ‘Take Cover’.

Prvi koncertni vrhunec je napočil, ko se žarometi usmerili v Paula Gilberta, ki je s svojim solom znova potrdil, da gre za odličnega kitarista, kateri se v zasedbi ni znašel zaradi srečnega spleta okoliščin.

Čeprav je bilo Paulovo soliranje sprejeto odlično, se slednje ni moglo primerjati s trenutkom, ko je bend začel izvajati enega svojih največjih hitov ‘Wild World’. Brez klasik pač ne gre.

Mr. Big so navdušili. (FOTO: Aleš Žnidaršič)
Mr. Big so navdušili. (FOTO: Aleš Žnidaršič)

Začetek zadnje četrtine koncerta je napovedal novi solistični vložek. Tokrat je mesto zvezde zasedel basist Billy Sheehan, čigar solo se je kmalu spremenil v pravi dvoboj. Poleg njega se je namreč na odru kmalu znova pojavil tudi Paul Gilbert, ki je ob podpori bobnarja Matta Starrja poskrbel, da je publike ni zabaval le en instrumentalni genij. Skupno igranje je ustvarilo primeren uvod za ‘Addicted to That Rush’, kjer je med nastopom pogosto preglašeni Eric Martin končno izvedel nekaj krikov, s katerimi je vsaj približno dokazal, da Mr. Big niso le baladni bend. ‘Addicted to That Rush’ je sledila še ena velika uspešnica ‘To Be With You’.

Gledani kot celota so Mr. Big nedvomno upravičili svoje statuse koncertnih nosilcev, saj se je s talenti Billyja Sheehana, Paula Gilberta in Matta Starrja zares težko kosati. Nekoliko drugače pa velja za pevca Martina, ki je med samim nastopom večkrat deloval nezainteresirano. Ne v smislu slabega nastopanja, a glede komuniciranja s publiko in narekovanja koncertnega razpoloženja ga je Chrisa Jericho več kot opazno nadvladal.

Glede na to, kaj je na MetalDays počel Rob Halford so vsi argumenti, o tem, da je Eric starejši, čisto odveč.

Po drugi strani, pa ali ni ravno raznolikost okusov tista, ki šteje? Dokler so ljudje srečni in se zabavajo?  In, ja, še zmeraj je šlo za rock koncert, o čem bi pisali, če ga ne bi bilo?