Tisti občutek, ko si že v pižami, gosti na obisku pa še vedno sedijo za mizo in veselo razglabljajo. Tako sta se počutila Slon (Jure Karas) in Sadež (Igor Bračič) v SiTi Teatru, ko sta morala več kot petkrat nazaj na oder, ker ljudje niso hoteli domov. Čeprav sta jih prosila in podila! “Hostese so pripravljene z vašimi plašči, lahko vstanete in odidete. Dovolj je bilo. Pojdite domov.” Tako, kot to počneta že celotno kariero, sta razmerje nastopajoči-gledajoči obrnila na glavo in sebi v korist. Padala je šala za šalo in težko je določiti, kje se konča njuna persona in začne samoironični nastop. V zakulisju sta namreč povsem enaka, vedno na “on” in polna pikrih komentarjev.
Zadržkov ni bilo, ne zadržujeta udarcev in v sekundi te lahko spravita v neprijeten položaj s kakšno sočno, ki je lahko šala ali pač ne. Če jima lahko verjamemo, pravita, da se za humorjem skriva huda bolečina. Mogoče zato, ker so ju v SiTi teater, ki se zavzema za “dobro musko” povabili šele v sedmi sezoni, kar pomeni, da sta nekje med TOP 70 izvajalci pri nas. Saj ni tako slabo.
Slon je edini, ki lahko v SiTi Teatru pije pivo. Med nastopom je nazdravil, občinstvo pa mu je ploskalo – “ker spodbujate alkoholizem,” se je šalil. Tako je potekal celoten večer, ko sta se med skladbami pričkala kot star zakonski par. Ali pa sta se “spravljala” na gostujoča s pozavno in saksofonom. Otroke sta svarila, kako so njune skladbe ogabne in odvratne. Še prej pa sta reševala težave z akustično kitaro, ki kar ni hotela zveneti. “Mogoče je še bolje, če se te ne sliši,” je takoj vskočil Sadež, ki je trenutek izkoristil za nekaj priredb Jana Plestenjaka, čeprav jih je imel za vsak slučaj v repertoarju pripravljenih še pet od Aleksandra Mežka (in ni se jih bal zaigrati!). Ker pa Slovenci ne zdržimo brez harmonike, sta poskrbela tudi za ta dodatek (“Vas kaj boli glava, ker že dvajset minut nismo imeli harmonike?”). Humorista in nastopača (navsezadnje smo bili v gledališču) sta se trudila, da večera še dolgo ne bomo pozabili.
V krasni polbožični scenski ikebani visečih smrek, ki so se po koncertu prodajale že za nekaj deset evrov (če imate doma mačko, je to popolna dekorativna izbira, saj “nemajo da dirajo”…), sta odigrala vse svoje največje uspešnice. Tiste, ki sta jih hotela, in tiste, ki jih nista, saj ju je publika dobesedno silila v še eno. In še eno. Onadva sta želela zaključiti na vrhuncu po treh skladba (razposajen je bil tudi lučkar, ki nas je na tej neki točki ovil v temo).
Ampak to je bila samo še ena šala. Nikamor se jima ni mudila, čeprav sta res računala, da bosta ob zgodnjem zaključku ujela še nastop Jana Plestenjaka, ki se je istočasno mudil v Ljubljani. Niti župan ni bil varen pred njunim ostrim, satiričnim pogledom. Brez dlake na jeziku sta “tolkla” naprej in se prebijala čez dolgo setlisto poznanih in manj poznanih skladb, ki so večinoma izzvenele kvalitetno. Vadila sta in se pripravljala, saj bosta čez nekaj dni igrala še na Trgu francoske revolucije. Ampak en dan pred silvestrovim, ker drugače bi prišlo preveč ljudi.
