Nekdaj megapopularna domača rock zasedba Siddharta že več kot desetletje plava v vodah bolj polikanega in posledično generičnega rocka, s katerim si ne morem priti na isto valovno dolžino. Mojo malenkost so začeli izgubljati že pri albumu ‘Rh-‘, kjer sem ob poslušanju besedil tipa ‘moja ladja še na suhem potonila bo,’ zgolj zavijal z očmi in se spraševal, kaj se je zgodilo s skupino, ki je svoje čase znala spočeti takšne rock klasike kot so ‘Pot v X’, ‘B Mashina’ in ‘Nespodobno povabilo’.
O albumu ‘Nomadi’
Kjerkoli Siddharta je, na najnovejšem albumu ‘Nomadi’ je ne boste našli. Šel bom celo tako daleč in rekel, da gre za daleč najslabši album skupine, ki se je očitno docela predala plavanju v morju monotonega, generičnega in včasih že kar nadležno osladnega elektro rocka brez kančka pristne ustvarjalne energije, s katero se je Siddharta v preteklosti lahko pohvalila. Skozi deset (pre)dolgih komadov ni moč začutiti prav nobene strasti do igranja in dinamike, kot da je skupina naveličana same sebe in ustvarja zgolj za preganjanje dolgčasa.
Problem predstavljajo tudi besedila, ki se sicer distancirajo od za skupine značilne mistike in so obarvana z bistveno bolj realistično noto. Takšna sprememba je običajno dobrodošla, a v primeru Siddharte se zdi, da bi bilo bolje, če bi ostala skrita v svoji mistiki, saj pri analiziranju vsakdanjih tem, kot so razvajena dekleta (‘Moderne Dame’) in krize v odnosih (‘Medrevesa’) izpade nekoliko otročje, še posebej zaradi uporabe nedomiselnega simbolizma in osnovnošolskih metafor.
Album Nomadi je navkljub nizkim pričakovanjem pravo razočaranje. Skupino sicer še vedno cenim zaradi vztrajnosti in ohranitve popularnosti (resda v manjši meri kot nekoč) na glasbeni sceni. Žal pa si s takšnimi albumi dela medvedjo uslugo in če skupina ne bom zbrala svoje misli na kup in se vrnila v formo, se bojim, da bo slej kot prej utonila v popolno pozabo.
