Podnevi očka in knjižničar, ponoči pa rocker, ki s svojim glasom in prezenco navdušuje oboževalce širom Slovenije. Človek, ki noči res nima za spanje, ali oseba, s katero se morate dobiti na jutranji kavi sredi Ljubljane.
- Začniva najprej z nečem lažjim. Kdo sploh je Sergej Škofljanec?
Trboveljčan, ki ima neznansko rad glasbo (smeh).
- Podnevi očka mlade Stele in knjižničar, ponoči pa rocker z rednimi nastopi. Z vsem skupaj človeku res ne more biti dolgčas?
Seveda (smeh). A zadnje čase je vse nekoliko lažje, saj sem se, vsaj kar se tiče glasbe, nekoliko razbremenil. Trenutno sem namreč aktiven zgolj v enem bendu (San Di Ego, op. p.) in mi zato ostaja več časa. Včasih lahko tudi nekoliko poležim (smeh).
- Kakšno je tvoje mnenje o slovenski rock glasbi? Je ta, sodeč po aktualni vsebini radijskih valov, nekoliko zamrla?
Na slovenski sceni je zelo malo pristnih stvari, narejenih iz resnične ljubezni do glasbe, saj je v ozadju pogosto vse drugo. Se mi pa zdi, da se stvari počasi obračajo na bolje, saj se znova pojavljajo tudi skupine, ki jim je ljubezen do glasbe na prvem mestu.
- Kaj meniš o nedavnem sodelovanju Axla Rosea in AC/DC? Bi se lahko iz sodelovanja dveh velikih imen rodil nov glasbeni trend ali pa gre, kot pravi Axl, za tovariško pomoč?
Vse skupaj se mi zdi dobro premišljena poslovna poteza. Po drugi strani pa, zakaj ne? Sodeč po posnetkih na spletu zadeva sploh ne zveni slabo.
- Bi sam sprejel vlogo?
Seveda, a nisem prepričan, da bi bila barva mojega glasu primerna za njihove skladbe (smeh).
- Dotakniva se sedaj tvojega delovanja v skupini Requiem. Kako danes, štiri leta po razpadu, gledaš na čase, ko ste skupaj ustvarili plošči Fallen Angel (2012) in Zadnjo molitev (2003)?
Zdaj vidim, kaj smo takrat storili narobe. Bili smo skupina brez fokusiranosti. Če imaš bend, še ne pomeni, da je ta dober. Skupina mora biti uigrana in sveža, ne pa živeti na račun starih skladb. Ne pravim, da je s starimi komadi kaj narobe, a svežina je tista, ki ustvarja zanimanje. Če si nostalgični akt, se te publika kmalu naveliča.
- Kakšno je tvoje mnenje o Starih devicah, o skupini, kjer nekdanji člani Requiem (v družbi novih, op. p.) preigravajo lastne skladbe?
Dejstvo, da si ustanovni član ustvari lastno tribute skupino, ki za nameček še ne zveni ravno najbolje, se mi zdi zelo tragikomično. A tako pač je, vsakemu svoje.
- San Di Ego ste pred kratkim zaključili s snemanjem nove plošče. Nam lahko poveš kaj več? Kdaj jo lahko pričakujemo zunaj?
Res je, plošča je posneta, sedaj nas čakajo le še mukotrpne finese (mastering, naslovnica ipd.). Pri sami pripravi plošče sem se kot producent in avtor zaradi pomanjkanja časa držal bolj v ozadju, veliko pa smo sodelovali tudi z zunanjimi avtorji, predvsem s Klinarjem in Pirkovičem.
Na prihajajočem albumu boste lahko slišali tudi priredbo pesmi Touch Me (Samantha Fox), na novo pa smo posneli tudi Mežkovo Ljubav preko žice, za katero je avtor napisal slovensko besedilo (original je v hrvaškem jeziku, op. p.). Lahko, da bomo skladbo posneli tudi kot duet.
Bistvo plošče je to, da so skladbe v večini napisali drugi in da bo slednja nekoliko bolj »radiofriendly«. Karkoli že pomeni zadnja beseda (smeh).
- Imate morda že izbran naslov zanjo? Bo zvok morda podoben vašemu nastopu na Emi? Bi lahko skladbo Brez tebe šteli za prvi singel?
Naslova še nimamo. Res je, da je skladba nekoliko bolj klavirska, a to še ne pomeni, da bo takšen tudi album (smeh).
Realiziral in uredil: Nejc Zupančič – ZUPA
