Ko pogorišču leta 2012 razpadlih Requiem žerjavica še ni dobro ugasnila, se je del skupine že obračal za novimi avanturami. Novi izzivi so prišli v obliki skupine San Di Ego, kjer sta nekdanja Requiemovca Martin Rozman in Sergej Škofljanec združila moči s še dvema velikima egoma, Juretom Dolesom in Maticem Ajdičem. Po krajšem zatišju je luč sveta ugledala priredba Stayin Alive, leta 2014 pa je skupina izdala tudi prvi dolgometražni album in napovedala, da na slovensko rokovsko sceno vstopa nov igralec, ki točno ve, kaj hoče, pravi rock ‘n’ roll, nič več in nič manj.
Že uvodna Izbrisani napoveduje, da album za seboj ne namerava puščati preživelih in, kar je še pomembneje, pri tem se ne bo oziral na nikogar. Smrt ali zmaga. Adrenalinski začetek blaži balada Sonce je tam kjer si ti, s katero se skupina vrača v čase osemdesetih in albumskega rocka. Ljubezenska balada od glave do pet. Baladno zasanjanost prebudi To je to (za ta denar), ki oznanja da skupina ni baladni bend, ampak pravoverni rockerji, ki so zmožni tudi očarljivosti, pihanja na dušo in sladkobe … saj veste, tisto, kar izvajajo fantje s kitaro, ko dvorijo dekletom. Kakorkoli že, preveč dvorjenja vas bo zagotovo spremenilo v »Cupato«.
Po nekaj analogijah iz vsakdana članov skupine nam album servira Stayin Alive, skladbo, s katero so San Di Ego tudi prvič opozorili nase. Čeprav gre v osnovi za priredbo disko velikanov Bee Gees, jo skupina nedvomno vzame za svojo. Pompin sledi Domina in vrnitev v pravo smer. Sadomazohistična himna vseh spolnih svobodnjakov pusti poslušalca v želji po še, a nam skupina namesto nadaljevanja spet ponudi balado, Od nebes do pekla, prav zares. Naš šef se s svojo šaljivostjo pridružuje kolektivu. Na dejstvo, da je človeštvo doseglo fazo, v kateri bi bil pritisk gumba za vnovični zagon več kot potreben, nas znova opomni Zadnji cent.
Z izdajo debija je skupini uspelo tisto, kar so si želeli. Ustvariti dokaz, da rock glasba na slovenski sceni še ni postala stvar preteklosti, še več, na njej se pojavljajo tudi nova imena. O instrumentalni plati plošče ne gre izgubljati besed, saj skupino sestavljajo prekaljeni mački, ki vedo, kako se streže stvari, nekoliko slabša pa je ploščina besedilna plat. Če v nekaterih delih ta jasno in brez sramu razkrijejo svoje sporočilo, zvenijo drugje čisto nasprotno, kot da so bila napisana zaradi obveznega polnjenja zvočnih kapacitet albuma.
A pustimo podrobnosti. Gledano kot celota je plošča nedvomni presežek naše glasbene, sploh pa rockovske scene in si nedvomno zasluži veliko pohvalo. Upam, da bo nadaljevanje obranilo sloves predhodnika. Fantje?
