RED HOT CHILI PEPPERS: ‘Unlimited Love’ (2022)

Foto: Warner, promo
Foto: Warner, promo

Red Hot Chili Peppers v mojem delu vesolja veljajo za bend, ki sem ga sem in tja poslušal v srednji šoli, nato pa nekako pozabil nanj. Ga obiskal le preko največjih uspešnic, ki so danes postale nepogrešljivi del repertoarja rock radijev. Seveda sem priložnostno naletel tudi na nove stvaritve, vendar me te nikoli niso pritegnile k bolj globokemu raziskovanju.

 

O albumu ‘Unlimited Love’

Potem pa sem zasledil novici, da bo zasedba znova sodelovala s producentom Rickom Rubinom in kitaristom Johnom Fruscianteom. Kakor mi je kot začetniku uspelo razbrati, dvema osrednjima obrazoma RHCP zgodovine, ki sta soustvarila nekatere glavne albume iz kataloga.

Vsekakor odlična priložnost za seznanitev s čim novim. Potem pa se je zgodil singel “Black Summer,” ki je ponudil vpogled v prihajajoči projekt. Čeprav ta v kombinaciji s podatkom, da bo album presegel eno uro, v mojih ušesih ni naletela na navdušenje, sem plošči vseeno želel dati priložnost.

Uvodna predvidevanja so se izkazala za dokaj pravilna. Plošča je namreč občutno predolga, kar se najbolj opazi v njenem osrednjem delu. Še posebej pri nizu “Not the One”“She’s a Lover.” Čeprav “Black Summer” nekako uspe pognati karavano in “Here Ever After” doseči prvi vrhunec, je to tudi bolj ali manj vse. Vse preveč je brez idejnega ponavljanja, ki ne pelje nikamor. Ustvarja le občutek, da je bend pripravil ploščo samo zato, da ima izgovor za odhod na turnejo.

Zadnja tretjina plošče prinese spremembe. Vsaj od “White Braids & Pillow Chair” naprej. Seveda ne v smislu odrešitve, v smislu začetka vrtenja v pravo smer pa vsekakor. Skladbe namreč zvenijo bolj prepričljivo. Bolj podobno klasičnemu zvoku skupine. Pri čemer je potrebno biti pozoren, da morda ne gre za privid. Da te zvenijo dobro samo zato, ker so prejšnje toliko slabše. Zaključni del nam navrže tudi “Let ‘Em Cry,” ki dokaže, da se pod balastom le skriva tudi kaj dobrega.

RHCP so z novim albumom zapravili lepo priložnost. Namesto spodobnega povratka z Johnom Fruscianteom so ustvarili le cenen izgovor za izvedbo turneje. Vse preveč je ponavljanja in brez idejnega poskušanja, ki ne pelje nikamor. Če nameravate obiskati koncert skupine, premislite o naravi svojega obiska. Če gre za željo po starih uspešnicah, imate odličen razlog. Če pa vas mikajo nove skladbe, pomislite še enkrat.

Ocena: 2/5

Seznam skladb:

1. Black Summer
2. Here Ever After
3. Aquatic Mouth Dance
4. Not the One
5. Poster Child
6. The Great Apes
7. It’s Only Natural
8. She’s a Lover
9. These Are the Ways
10. Whatchu Thinkin’
11. Bastards of Light
12. White Braids & Pillow Chair
13. One Way Traffic
14. Veronica
15. Let ‘Em Cry
16. The Heavy Wing
17. Tangelo