Nemški industrial metalci Rammstein so si za novi, sedmi studijski album, vzeli kar deset let premora. V tem času se je svet kakopak spremenil (na slabše); bili smo priča vzponu populističnih političnih gibanj, nestrpnosti vseh vrst in oblik, vse bolj nesubtilni glorifikaciji nasilja ter množičnemu poneumljanju že tako bebavega naroda.
O albumu ‘7th album (Untitled)’
Z drugimi besedami; Rammstein so za novi album imeli več kot dovolj materiala in da fantje niso izgubili na formi, so dokazali že s svojim prvim singlom ‘Deutschland’, nekakšno antihimno Nemčiji in njeni zgodovini nasilja, korupcije in pohlepa. Pričujoča pesem s svojo nenavadno simbiozo udarnosti in melodičnosti, elektronsko obarvanim metalom in še vedno prepoznavno močnim vokalom Tilla Lindemanna odpre nov album in s tem izvrstno zajame ozračje, ki zaznamuje preostalih 10 pesmi. Skupina se vsebinsko dotika mnogih aktualnih problematik kot so verski fanatizem (‘Zeig Dich’), nasilna kolonizacija (‘Ausländer’), banalizacija spolnih odnosov (‘Sex’) in vsakdanjik prostitutk (‘Puppe’).
Kaj pa glasba? Brez dvoma lahko rečem, da Rammstein še nisem slišal v boljši formi in da je plošča domiselno razdeljena na prvo polovico, zaznamovano z bolj udarnimi in energičnimi komadi, in drugo, ki je nekoliko počasnejša, vendar toliko bolj temačna, še posebej po zaslugi strašljivih klaviatur, melanholičnega zvoka godal in barvitih elektronskih vložkov. In prav vsaka pesem na plošči ohrani melodijo, ki vam bo le s težavo pobegnila iz spomina. Skratka; Rammstein so upravičili svojo desetletje dolgo odsotnost in dokazali, da so z leti postali še močnejši in domiselnejši. In glede na vse bolj klavrno podobo našega norega sveta, se zdi, da jim materiala še lep čas ne bo zmanjkalo.
Ocena: 5/5
