Minuli ponedeljek (7.10.2019) se je v Orto baru ustavil eden večjih kitarskih mojstrov našega časa, Paul Gilbert.
Leta 1966 rojeni kitarist prihaja iz Ameriške zvene države Illinois, svetovno prepoznavnost pa je dosegel kot soustanovitelj zasedb RacerX ter Mr. Big. Slednji smo lahko v Kinu Šiška prisluhnili avgusta lani.
Po razpadu omenjene zasedbe je Gilbert stopil na samostojno glasbeno pot in jo prehodil ob boku nekaterih eminentnih kitarskih imen, kot so Steve Vai, Eric Johnson, Joe Satriani ter še mnogi drugi. A te poti še zdaleč ni konec. V tem času je sodeloval pri različnih projektih, izdal pa je tudi 15 samostojnih studijskih albumov. Zadnji na sezamu je album Behold Electric Guitar, ki je izšel 17. maja letos in se je že znašel na mojem seznamu TOP 10 albumov letošnjega leta.
Skladbe z omenjenega albuma so tako predstavljale osrednji del ponedeljkovega koncerta, ki pa ni minil brez priredb. Če je Gilbert znotraj glasbenega sveta poznan predvsem kot hard n’ heavy kitarist hitrih prstov, pa se je s svojim zadnjim studijskim albumom nekoliko umiril. Pri tem seveda ne odstopa od svoje sposobnosti mešanja različnih glasbenih stilov, le celoten koncept je morda bolj bluesovsko naravnan, kot smo ga vajeni. Spremenila se ni niti njegova tehnika igranja. Gilbert še vedno ostaja kitarist, ki slovi po svoji hitrosti in uporabi različnih tehnik. Seveda mi boste nekateri nasprotovali in dejali, da hitrost ni vse. In imate povsem prav. Pa saj tudi Gilbert ni samo izjemno hiter kitarist, kar nam je dokazal tudi tokrat. Njegovo menjavanje iz izjemno hitrih in odsekanih prehodov v povsem tekoče in povezane je nekaj neverjetnega in zares občudovanja vrednega. A kot pravi sam, gre za instinktivno dejanje. Ob enem je tudi izjemno skromen glasbenik, ki mu ni problem deliti oder z drugim izjemnimi glasbeniki. Ne samo, da oder deli, bili so trenutki, ko se je povsem umaknil v ozadje in pustil, da zasije talent spremljevalnega benda.
Tokrat so se mu na odru pridružili člani, ki so sodelovali pri nastajanju aktualnega ploščka Behold Electric Guitar (2019). Bobnarski stolček je tako ob steni v skrajno desnem kotu zasedel Brian Hoxworth, šest-strunski bas je božal Roland Guerin, klavirske tipke pa je pritiskal Asher Fulero.
Gilbert pa se od svojih kitarskih kolegov ne razlikuje zgolj po dosegljivosti in odprtosti, temveč tudi po tem, da je odličen predavatelj, ki svojega znanja ne skriva, ampak ga odprto deli z vsakim, ki mu je pripravljen prisluhniti. In čas za poučevanje si je vzel tudi v Ljubljani. V večino lastnih skladb nas je uvedel s kakšno hudomušno anekdoto o njenem nastanku, ob enem pa nam je razložil samo pozicijo rok ter akorde, iz katerih izhaja. Deležni smo bili pristnega medosebnega odnosa, ob enem pa smo dobili tudi uvid v njegov način dela. Gilbert je namreč avtor vseh skladb, ki se nahajajo na njegovih solo projektih, navdih zanje pa črpa iz povsod.
Glej, električna kitara!
Kot sem že omenila, so bile rdeča nit ljubljanskega koncert skladbe z aktualnega albuma, zato ni čudno, da je koncert odprla skladba ”Blues for Rabbit”, ki ji je sledila ”Havin’ it”. Po njima je sledil preskok v obdobje delovanja zasedbe Mr. Big. Prisluhnili smo skladbi ”Green-Tinted Sixties Mind”, ki je nosilna skladba z njihovega drugega studijskega albuma Lean into It (1991). Od Mr. Biga pa smo prešli na priredbo ”Rockya”, kar je vsekakor zanimiv presek pred vrnitvijo v samostojni material.
Tem so sledile skladbe ”Let That Battery Die”, ”Everywhere That Mary Went’‘, ”A Herd of Turtles”, ”Every Snare Drum” ter dve skladbi z zanimivim ozadjem nastanka. Prva je tako ‘‘Sir, You Need to Calm Down”, katere naslov je postal kar slogan aktualne turneje. Navdih zanjo je Gilbert dobil na letališču med tem, ko je zamudil let domov. In kot je dejal sam, ni najbolj vešč vokalist, ima pa to srečo, da lahko vsa svoja občutja izrazi skozi kitaro. Kitara je tako postala njegov glas. Kot zanimivost naj povem še, da se v omenjeni skladbi najdejo tudi izjemno znani riffi bendov ,od katerih je črpal navdih, a jim je nadel svojo preobleko. Tej je sledila še ena skladba z zanimivim ozadjem nastanka. ”I Own a Building” govori o človeku, ki je lastnik zgradbe. Kot je povedal Gilbert, še nikoli v življenju ni spoznal človeka, ki bi bil bolj navdušen nad tem, da si lasti zgradbo.
Od solo materiala pa smo se spet podali med priredbe. Teh je tokrat sledilo kar nekaj. Band nam je odigral skladbo ”Carry on my wayward son”, ki je verjetno najbolj poznana skladba iz opusa banda Kansas. Sledila ji je ”Runnin with the devil” pod avtorstvo katere se podpisujejo Van Halen, Gilbert pa se je s skladbo ”While guitar gently weeps” poklonil tudi velikanom angleškega rocka, enim in edinim the Beatles. A to še ni bil konec priredb. Sledil je verjetno eden najboljših cross overjev, ki ga sestavljata ”Pride” (U2) in ”Whole lotta love” (Led Zeppelin), po njej pa sta sledili še skladbi ”Still I’m Sad” katere avtorji so Yardbirds ter hit, ki je zasedbo Mr. Big izstrelil med svetovne zvezde in zaradi katere je, vsaj tako trdi Gilbert, sam postal vsaj za trenutek slaven. Ja, prav ste ugotovili. ”To be with you” je predstavljala sklepni del našega popotovanja skozi obdobje ustvarjanja Paula Gilberta.
Slednji je večer zaključil, tako kot ga je pričel. S skladbo z aktualnega albuma. In, če ste mislili, da se bo slovo nežno, romantično, počasno in melanholično … potem pozabljate na čigavem koncertu ste. Slovo je bilo burno, za kar je poskrbel z energično, udarno in nasploh izven karakteristično blues skladbo ”Love Is the Saddest Thing”.
Ljubezen je morda res nekaj najbolj žalostnega, kar ste kdaj izkusili, a to ne velja za koncert Paula Gilberta. To ni izkušnja, namenjena samo kitarskim navdušencem, temveč – in predvsem – vsem ljubiteljem dobrega blues rocka.
