Britanski Nothing But Thieves prav gotovo niso več novinci na glasbeni sceni. Obstaja sicer možnost, da ste jih spregledali, a pravkar izdani tretji album, ‘Moral Panic‘, peterico postavlja ob bok najbolj poslušanim britanskim bandom. Tretji studijski album nam postreže z enajstimi novimi komadi, ki so jih fantje posneli lansko jesen v Los Angelesu pod okriljem založbe RCA Records. Na producentski stolček je tudi tokrat sedel izkušeni Mike Crossey, sodelovanje s slednjim pa se je izkazalo za uspešno že pri prejšnjem albumu.
Nothing But Thieves z izidom tretjega albuma obvladujejo moralno paniko
Napoved albuma je prinesel spomladi izdani singel ‘Is Everybody Going Crazy?‘. Kako neverjetno vizionarsko, smo mislili. Sodoben in udaren indie, značilen za NBT, a kljub temu drugačen, posodobljen in bolj odrasel. Zelo dober obet za celoto. In celota je zares dobra. V ‘Moral Panic‘ nas popelje udarni ‘Unperson‘, ki so ga izbrali kot tretji singel. Tudi ta nam pokaže zrel obraz in jasno nakaže smer, v katero nas bo zapeljal album. Smo res vsi samo še kloniran klon klona? Po vrsti se zvrstita še že omenjeni ‘Is Everybody Going Crazy’ in ‘Moral Panic’, po katerem je album dobil ime. Gre za prvi izraziteje drugačen komad od tipično indie-rockovskih ritmov in zvokov, saj je nadgrajen z elementi elektronike. Po tem, ko smo ‘Real Love Song‘ lahko poslušali že konec junija, je ‘Phobia‘ izšla nekaj dni pred izidom albuma. Čeprav je za zaključke nekje na polovici albuma res še prezgodaj govoriti, so nekatere stvari že jasne; Conor Mason je v teh letih izpilil svoj vokal, ki ga sedaj zelo dobro izkorišča, pozna svoje omejitve in predvsem prednosti, kar bandu definitivno daje svojevrsten pečat. Besedila so temačna in tako zelo prikladna za situacijo, v kateri se je znašel svet v letu 2020. Čeprav so pred izidom albuma izšli štirje singli, je album pravzaprav skupek pesmi, ki lahko stojijo same zase in bi prav vse lahko izšle kot samostojni singli.
Gre za celoto, ki jo sestavljajo zvokovno in lirično samostojni komadi. Šesti na albumu je ‘This Feels Like The End‘, ki ob površnem poslušanju daje občutek pozitive, s svojim hitrim ritmom in elektronskimi vložki na začetku, a že naslov razkriva, da temu ni tako.’ Free If We Want It‘ je še najbližje komadom, ki smo jih od NBT slišali že na prejšnjih dveh albumih. Sledi mu balada ‘Impossible‘, ki jo bomo v prihodnosti skoraj zagotovo več krat slišali v akustični izvedbi. ‘There Was Sun‘ išče navdih pri popu in dancu iz 90. let prejšnjega stoletja, vendar z modernim zvokom in novim pristopom. Nekaj novega in svežega v repertoarju NBT. Kljub temu, da je deseti komad na albumu popolnoma drugačen od predhodnega, je prehod med njima eden najlepših na albumu.
‘Can You Afford to Be An Individual‘ se vrne v kitarski rock, proti koncu pa nas spomni, da so fantje odraščali ob Rage Against the Machine. V zaključek albuma nas popelje nežna melodija in Conorjev vokal v ‘Before We Drift Away‘. Krasen zaključek dobrega albuma, za katerega zdaj že lahko potrdimo, da sloni na Conorjevem vokalu in kitarah z nadgradnjo zvočnih efektov in znova odlično produkcijo. Tematika albuma ostaja enaka; človek in njegov odnos do sveta, ki ga prežemata panika, tesnoba in osamljenost, le-te pa izhajajo iz medosebnih odnosov in človeškega odnosa do sveta, v katerem živimo. Tokrat se ne izognejo niti kritiki politike, kar je v rock glasbi in umetnosti nasploh nekaj zaželenega. NBT ostajajo zvesti sebi in svojim oboževalcem, ki iščejo njihov pristen zvok, a hkrati gledajo širše in se ne držijo ustaljenih tirnic – posodobljen zvok je plus tega albuma, s katerimi bodo zagotovo pritegnili še koga. Če je do zdaj veljala za uspeh njihove kariere razprodana evropska turneja z Muse, bomo po ‘Moral Panic‘ kaj kmalu lahko poslušali Nothing But Thieves kot headlinerje na festivalih – in ne samo po Evropi.
