My Baby so seksi. Ona je seksi. Cato van Dijck. Njihova glasba je opojna in čutna, takšna, v kateri se izgubiš in ponovno najdeš. Njihova plošča ‘Mounaiki – By The Bright Of Night’ (2018) je odlična. Vse skupaj se je sešlo v Kinu Šiška, kjer nadaljujejo z organizacijo najsodobnejših alter koncertnih dogodkov.
Lani so nizozemski elektro blues šamani My Baby z nepozabnim nastopom razprodali, razplesali in razgreli malo dvorano, letos pa so se vrnili še v večjem slogu. S povsem svežo novo ploščo in novo nalogo – da naelektrijo in razplešejo vse prisotne in zbrane. Za predjed smo imeli srbski trio Igralom z novim albumom.
Srbe Igralom smo v Šiški spoznali lani, ko so nas nenaklonjenemu ogrevalnemu terminu navkljub odpihnili pred legendarno Disciplin A Kitschme. Delno po zaslugi tega izvrstnega koncerta, predvsem pa zaradi vznemirljive mešanice energične Americane in afrofunk gruvanja je trio prišel do nastopa na letošnjem MENT Ljubljana – in spet navdušil. Cenjena spletna publikacija Louder Than War je bend npr. uvrstila med deseterico najboljših novih izvajalcev na festivalu in mu pripisala nojzersko silnost Repetitor, bluesovsko tripiranje Tinariwen in električno virtuoznost Jimija Hendrixa. No, ja.
Avgusta se je eden od članov benda kot Dimitrije Dimitrijević v kantavtorski obliki ustavil na brezplačni serialki Poletje v Šiški, tokrat pa se je vrnila celotna ekipa, ki nam je predstavila svoj drugi album Sunovrat, trčenje saharskega in bližnjevzhodnega bluesa z eklektičnim funkom oz. glasbeni eksploziji, po valovih katere drsijo impresionistična besedila in pri nastanku katere je pomagal tudi Chris Eckman (The Walkabouts). Tudi na izbrani sobotni večer niso bili slabi, ampak vse preveč se ponavljajo. Vokalne linije uberejo pot in korakajo, dokler ne zmanjka štroma. Ves poudarek je na bas kitari, o vodilnem kitaristu pa sploh ne bom izgubljal besed, ker to ni bilo to.
Potem pa je na oder prikorala trance princesa Cato van Dijck (intervju si lahko preberete tukaj) s svojo eksotično obleko, pod katero so sevale dolge zapeljive noge. V rokah je nosila bas kitaro, katere strune je ubirala in frcala z neverjetno lahkoto. Vsake toliko se je naivno sprehodila do seta bobnov, kjer je stopila višje in zaustavila poglede tako moških kot žensk. Idealna pozicija za fotko, če si uspel zavzeti mesto pod odrom, kjer so rajali, skakali in se poigravali tisti najbolj zagreti. Oni so bili jedro, središče in gonilna sila, saj so brezglavo tripali pod vplivom raznovrstnih substanc ali pa samo na brezskrbni tableti, ki ji rečemo “fuck it all”.
Kakorkoli, po ploščah My Baby Loves Voodoo!, Shamanaid in Prehistoric Blues, s katerimi si je trio My Baby med drugim utrl pot po celem svetu, se priključil turneji z znamenitim ameriškim blueserjem Seasick Steveom, nastopil na velefestivalih, kot so Glastonbury (kar šestkrat!), Ozora, Sziget in Exit, ter se uveljavil kot eden najbolj vidnih, progresivnih in vplivnih nizozemskih ustvarjalcev na mednarodnih ravni, je bil čas za novo poglavje.
Zasedba ga piše s svežim, oktobra izdanim albumom Mounaiki, ki njen “popoln most med rockom in plesno glasbo”, zgrajen iz plemenskih ritualov, trance ekstaze in blues močvar, ojača z glasbenimi pokloni prvi polovici prejšnjega stoletja – jazzu, ragtimeu, filmu noir in italijanskemu neorealizmu. Na sami vsebini plošče pa je močan pečat pustil tudi bendov obisk begunskih taborišč na srbsko-hrvaški meji v okviru projekta Ambassadors of Freedom, zajet v istoimenskem dokumentarnem filmu. Te navdihe, izkušnje in spremljajoča čustva je trio My Baby, še vedno v postavi vrhovne svečenice Cato van Dijck, njenega brata Joosta in Novozelandca Daniela Johnstona, prelil v še eno izvrstno ploščo.
