Kje lepše uživati ob energijsko polni glasbi rokerjev Kasabian, kot v obmorskem mestu Lignano. Tako lahko pred koncertom skočiš še malo v morje, da se ohladiš in pripraviš za tisto, kar prihaja. Prav isto bi lahko storil po koncertu, saj je bilo prešvicano in utrujajoče. Teklo je od nas. Slabi dve uri dolg koncert – ali naj raje rečem mali spektakel sodobne rock glasbe – je ponudil najboljše od skupine, ki glasbeni vrh kroji že več kot desetletje. Od prvega albuma Kasabian (2004) naprej do Empire (2005), West Ryder Pauper Lunatic Asylum (2009), Velociraptor! (2011), 48:13 (2014) in For Crying Out Loud (2017). Fantje nikoli niso počivali na lovorikah in so bili vedno v pogonu. Pravzaprav dvomim, da sploh znajo počivati, ko pa jih vodita bratsko zaljubljena Tom Meighan in fantastično zabavni Sergio Pizzorno. Eksplozivna kombinacija, ki na oder vedno prinese zabavo in šov. Brez enega ni drugega, brez obeh skupaj pa vsekakor ne bi bilo Kasabian.
V prečudovitem amfiteatru, ki je arena Alpe Adria, smo dobili 18 skladb, ki povzamejo njihovo bogato kariero. Niti ena samcata skladba ni bila zgrešena izbira. Vrhunska koncertna koreografija, ki pa na prvi pogled še vedno deluje spontana in nebrzdana. Njihov koncert je pač drugačen. Včasih se zdi, da se na odru zabavajo še bolj kot ob sprednjo ograjo stisnjeni njihovi največji oboževalci. Po vseh teh letih so mladostni in pripravljeni na vse, kar se lahko zgodi tekom koncerta v opiti histeriji. Na oder je tako priletela prešvicana črna majica, ki jo bo Sergio “cenil in hranil do konca življenja”. Ali pa njegov pohod mimo prve vrste, kjer s svojo famozno frizuro kot Jezus pozdravlja svoje ljudstvo. Vse na njem je drugačno. “Sergio, Sergio, Sergio!” odmeva, on pa na robu odra z dvignjemi rokami. V znak zmagoslavja kot glasbeni boksar, ki je pripravljen na novo rundo. Ne gre za nastopaštvo, ampak zabavljaštvo, ki ga spremlja vrhunsko glasbeno muziciranje. Po vseh pričevanjih ostajajo eden izmed redkih res prizemljenih rock bandov.
Ni bilo prav veliko časa za dihanje. Nekaj tisoč oboževalcev je skakalo in se veselilo, kot da ni jutrišnjega dne. Kasabian so pač “kul”. Ne gre jih opisati drugače, saj je “kul” prav vse, kar počnejo tako na odru kot v privatnem življenju. So usklajeni, povezani, izkušeni, ampak še vedno nepredvidljivi, divji in z “i don’t give a fuck” odnosom, ki je še kako potreben v rokerskih vodah. Vse preveč je spoliranih kvazi predstavnikov žanra, ki le slepo sledijo smernicam in rokersko življenje igrajo samo na odru. Kasabian so pristni in neomajni v svoji avtonomiji. Delajo, kar se jim zapaše, in so najbolj undergound komercialna skupina na svetu. Ampak ne na način kot mnogo isto mislečih alternativcev, ki si prizadevajo le za status. Tako na koncu koncerta ne zapustijo odra, ampak se z nasmehi na obrazih usedejo na rob odra. Gledajo občinstvo in se smehljajo. Nam pa se je smejalo še celotno pot domov.
