Solo prvenec Matta Berningerja, bolj znanega kot pevca ameriške indie zasedbe The National, je presenečenje letošnjega leta. Izšel je 16. oktobra pri založbi Concord, pod produkcijo pa se je podpisal Booker T. Jones.
O albumu ‘Serpentine Prison’
Uvodna ‘My Eyes Are T-Shirts‘ nakaže smer, kam nas bo plošča vodila; Berningerjev za uho izredno prijetni bariton in čudovita glasbena podlaga sta skupaj z izpovednimi besedili krasna podlaga za sproščujoč čas, ki si ga lahko privoščite za razmislek in samo zase. Če smo v glasbi Berningerjeve krovne skupine bolj navajeni še kakšnega rockovskega ritma, je ‘Serpentine Prison‘ nežnejša, bolj klavirsko obarvana in s počasnimi ritmi.
Prav vsaka pesem se odlikuje z globoko samoizpovednim besedilom, ki ne skriva žalosti ali celo izkušnje depresije kot v šestouvrščeni ‘Oh Dearie‘. Skorajda nekaj orkestralne podlage v ‘All for Nothing‘, ki je predzadnja na albumu, nas rahlo zbudi iz otopelosti in pripravi na zadnjeuvrščeno, po kateri je album poimenovan-‘Serpentine Prison‘. Ta je dobila tudi svojo video podobo in lepo zaključi celoto desetih. Izpostaviti velja še edini duet te plošče, ki se pojavi na sredini poslušanja, ‘Silver Springs‘, ki ga je odpela Gail Ann Dorsey. Glasovno se njen nežni alt lepo dopolnjuje z Berningerjevim. Dorsyeva, ki smo je bolj vajeni z bas kitaro in do leta 2016 ob strani Davida Bowieja, je dobrodošla popestritev plošče in samega komada.
Tokratni projekt Matta Berningerja in Jonesa, ki je bil sprva mišljen kot album coverjev, je v bistvu artističen in poetski kot smo najbrž nekega dne od Beningerja lahko pričakovali. Všečna je tudi glasbena podlaga, kjer se najde med drugim zvok violine, ustne harmonike in trobente. Čeprav skozi celotno ploščo glasba služi zares kot podlaga, je le-ta pravzaprav podpora Berningerjevemu glasu in poslušalca budi iz enoličnosti, v kateri se občasno izgubi. Solo projekt naj bo tako nek ovinek na pevčevi poti med snemanji in koncertnimi turnejami The National, kjer ga imamo seveda še vedno najraje.
OCENA: 3/5
